11. maj, 2016 / Oder
Mojca Podlesek (1995) je diplomirana dramaturginja, ki med iskanjem svoje življenjske namembnosti nadaljuje študij na Akademiji za gledališče, radio film in televizijo. Kot urednica odrske redakcije na spletni platformi Koridor – križišča umetnosti in sodelavka kulturne redakcije Radia Študent brusi svoje kritiško pisalo. Tudi prosti čas zvečer najraje preživlja v gledališču ali pa doma v glasnem prebiranju dram. Svojo zbeganost poskuša pretovoriti v literarne zapiske, drame, poezijo ali neke druge oblike literature, ki bi ustrezala hipnemu svetu. Trenutno ji je najbolj ljuba oblika instagram objav, kratkih zgodb in vsega kar je povezano s pravljicami.

Jaka Andrej Vojevec: Hamlet pa pol

Mojca
Podlesek

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

V Cankarjevemu domu je bila v okviru festivala Shakespeare za vedno premierno uprizorjena predstava Hamlet pa pol. Pod režijskim vodstvom Jake Andreja Vojevca in v koprodukciji Celinke, Cankarjevega doma, Zavoda Bufeto ter Zavoda SeVeDa so na odru oživeli ter modernizirali komedijo na improviziran način, kot commedio dell’arte.

 

Za podlogo predstave so si ustvarjalci izbrali Shakespearjevo tragedijo Hamlet, ki so jo preoblikovali v zgodbo družine (katere člani tvorijo podobno mrežo odnosov kot pri drami Hamlet) »Nerodnega« gledališča, ki bo uprizorilo – tragedijo Hamlet. Znotraj družine nastopajo liki, ki so komičen odsev Shakespearjevega Hamleta, Ofelije, Gertrude, Klavdija … Razmerja med njimi so podobna tistim v slavni elizabetinski tragediji, odnosi pa so zapleteni tako v družini, drami, gledališču kot tudi na odru, za katerega si ustvarjalci vzamejo prostor naše domovine.

 

Predstava temelji na poglobljeni študiji likov klasične commedie dell’arte, ki so jih prevedli v modernejše, a značajsko še vedno močne karakterje. Ti ekstrahirajo značilnosti modernega človeka, vendar so vse le modernejše inačice likov, kot so Harlekin, Pantalone, Dottore in ostale figure iz improvizirane italijanske igre, ki so jo več kot 500 let nazaj igrali na vozovih. Igralci (Tina Gunzek, Rok Kravanja, Gašper Jarni, Uroš Jezdrič) so v skladu s formo odigrali vsak po več vlog, Uroš Jezdrič pa je z glasbenimi vložki popestril že tako sočen dialog, začinjen z samoironijo, sarkazmom, cinizmom ter direktno in posredno kritiko družbe.

 

Predstava se je pod streho osrednjeslovenskega doma kulture odvijala v zarisanem štirikotniku,  ki je nadomeščal voz, kakršnega bi v resnici na prostem uporabljali komedijanti commedie dell’arte. Rjava zavesa je zakrivala zaodrje polno rekvizitov in modernejšo različico kostumov, ki pa so ohranili moč karakterizacije. Maske, ki jih je oblikovala Ana Lazovski, so pripomogle k še močnejši determiniranosti likov, predvsem izstopajočega »svinjskega« direktorja Nerodnega gledališča. Hiter, tekoč, improviziran pogovorni jezik je vseh 70 (pre)kratkih minut skrbel za tempo, ki je uspešno ulovil gledalčevo pozornost in je ni spustil vse do zaključnega poklona. Telesnost in gibanje igralcev, ki sta ostro izsevala poglobljeno znanje forme dotične komedije, sta prevzela začrtan oder – ki so ga igralci tako zelo dobro poznali, da so z lahkoto kršili njegova lastna pravila in izstopali in nemoteno vstopali skozi četrto steno ter ob primernih trenutkih prekinjali ter posegali v zgodbo. Predstava je zajela primerno mero improvizacije, saj se je čutila sproščenost pri igri, ki je (sodeč po igralcih) zares postala igrica, hkrati pa se ni nikoli pojavil trenutek tišine, ki ne bi bila potrebna.

 

Skozi mrežo humorja in šal se ustvarjalci skozi celotno, natančno konstruirano zgodbo v vsaki repliki dotikajo modernih perečih tem, kot so vprašanja o usodi beguncev, afera o plinskih zalogah, ki naj bi se nahajale pod Cankarjevim domom, stereotipih o mladih alter igralkah in maminih sinčkih. Vse skupaj poveže nenehno obreganje ob kulturno politiko, predvsem ob pogoje, ki zatirajo mlade ustvarjalce in hkrati ovirajo tudi tiste starejše, ki jih sistem šikanira.

 

Zanimiva je obravnava slavne tragedije na komičen način. Dramsko delo, katerega vsaka beseda ima natančno določeno mesto, nadomesti govor, ki je improviziran ter pogovoren. Tem umora, podkupovanja in norosti sta se Jaka Andrej Vojevec in dramaturginja Klavdija Zupan lotila s pomočjo humorja. Tako jima je na presenetljiv način uspelo izpostaviti Hamleta in nakazati možnost ojdipovskega kompleksa ali pa Gertrudine moralno dvomljive odločitve povezati z alkoholizmom, ne da bi ga lahko kdorkoli obsojal. Hkrati se Hamlet pa pol zaključi z upodobitvijo ne le enega Hamleta (Shakespearjevega) temveč še pol – hudomušno izumetničenega modernega maminega sinčka, ki je kot njegov literarni predhodnik postavljen v naš svet – gnil, izprijen, slovenski gledališki svet.

 

Hamlet pa pol_portreti_foto miha_fras