14. februar, 2019 / Oder / Recenzija
Kaja Novosel je diplomirana dramaturginja, študij pa nadaljuje na magistrskem programu dramaturgije in scenskih umetnosti. Znotraj svoje stroke se najraje giblje med pisanjem tekstov in teorijo drame, z rahlim poudarkom na prvem. Gledališko ji predstavlja izziv in frustracijo ter hkrati neizmerljivo lepoto in zadovoljstvo. Najraje piše monologe, včasih tudi kakšno recenzijo. Rada veliko govori in med pisanjem tvori predolge povedi - tako med prvim kot drugim nemalokrat izgubi fokus. Sočasno se uči znakovnega jezika in se aktivno pripravlja na strokovni izpit za tolmačko slovenskega znakovnega jezika.

Ivo Svetina: V imenu matere

Kaja
Novosel

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

“Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje.”

– ena najbolj znamenitih izjav svetovne literature je hkrati le eden izmed leitmotivov goste in mnogoplastne uprizoritve SNG Drame V imenu matere. Avtor besedila Ivo Svetina znotraj stotih let z odločno potezo izriše zgodovino svoje družine (besedilo je avtobiografsko), ki pa presega meje družinsko intimnega in se na neki točki razraste v globljo esenco naroda in človeške eksistence nasploh. Režiser Ivica Buljan se je odrske realizacije lotil velikopotezno in pri tem uspel ne le obdržati, temveč tudi smiselno podčrtati temeljne sporočilne elemente besedila (dramaturgija Mojca Kranjc) ter sprožiti širši premislek o naši zgodovini in dobi, ki je minila, a nas kljub temu še spremlja v gledalčevem vsakdanu.

Na fotografiji: Pia Zemljič, Saša Pavlin Stošić, Julija Klavžar, Lara Fortuna, Maša Derganc, Nika Vidic, Sabina Kogovšek, Aljaž Jovanović in Žan Brelih Hatunić. Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

Uprizoritev nam tako ponuja razmislek na več nivojih. Najbolj izpostavljena je najbolj intimna plat fabule, in sicer zgodovinska saga družine Santini, ki jo spremljamo preko štirih generacij v časovnem razponu stotih let. Na odru se nam subtilno in hkrati pretresljivo razprejo življenja, polna ljubezni, travm in žalosti, ki drsijo skozi življenja do bolj ali manj tragičnega konca – od samomorov do vojnih žrtev. Nad celotnim dogajanjem bdi Marko Mandić, ki se včasih bežno vključi v dogajanje kot stranski lik, preostanek pa kot s peresom (včasih dobesedno na table, ki jih kaže občinstvu, predvsem pa kot varuh in stalni prisostvovalec dogodkov) izpisuje čustva in usode Santinijevih. Mandić je v dramatis personae poimenovan kot Pesnik, kar asociira na samega avtorja Svetino, ki postavlja literarni spomenik svojim najožjim družinskim članom. Medtem, ko je Marko Mandić nekakšen meta-Svetina, ki se odmika in izmika dogajanju ter nanj gleda z (mentalno in časovno) distanco, pa se avtor v tekstu pojavi tudi kot konkreten sin partizanskih junakov Vladimirja / Iva (Aljaž Jovanović) in Mire / Vlaste (Barbara Cerar) znotraj dogajanja – utelesi ga študent AGRFT Luka Bokšan. Avtor je tako hkrati objektivno in subjektivno prisoten v delu, s čemer ovrednoti ne le status in življenje družine, temveč tudi sebe kot družinskega člana in pripadnika določene generacije in sveta.

Z avtobiografskim aspektom uprizoritve je spretno zvezana readymade razstava skupine Irwin  slovenske avantgardne skupine v osemdesetih in ene izmed temeljev umetniškega kolektiva Neue slowenische Kunst (NSK) – medtem, ko je Ivo Svetina tudi sam deloval kot avantgardni umetnik približno deset let pred Irwini (to je le ena izmed navezav).  Kapital 2018 je (tako kot prejšnji Kapital 1991) kombinacija živalskih trofej in slik iz serije slik Was ist Kunst, ki jo člani skupine Irwin snujejo že 34. leto zapored.  Kot scenografija predstave razstava daje dodaten družbeni podtekst: poučen in skorajda didaktičen, vsekakor pa je širše kulturno-družbeni element vodstvo po razstavi/scenografiji pred predstavo in med njenim odmorom, izvede pa jo kar Mandić sam. Oris poglobljenega razmisleka oz. vsaj krajša analiza scenografije Irwinov pa je osnova za nadaljnji širši družbeni in zgodovinski premislek o uprizoritvi V imenu matere.

2Na fotografiji: Veronika Drolc, Gal Oblak in Janez Škof Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

Kot že prej omenjeno ne gre le za družinsko dramo, ki se ustavlja pred pragom domačega ognjišča, temveč prestopi meje in prevprašuje tudi zgodovino naroda, slovenstva, nenazadnje in morda še najbolj poglobljeno pa se nam v enakem duhu kot človeške usode izrišejo in izpišejo tudi temeljna eksistencialna vprašanja vrednot in smisla življenja. Na eni strani spremljamo skorajda faktografske podatke iz zgodovine Slovencev – od leta 1892, prek obeh svetovnih vojn do Jugoslavije in končne osamosvojitve Slovenije leta 1991, na drugi strani pa se z enakim tempom neprekinjeno vrti tudi mlin  življenja in pod sabo ustvarja in pogublja nove in nove posameznike. Na odru skupaj ustvarja in diha približno dvajset ljudi (člane ansambla SNG Drama dodatno dopolnjujejo in mestoma izpopolnjujejo še študentje 3. letnika Dramske igre na AGRFT), ki vsak na svoj način krojijo življenja sebe in drugih. Igralska zasedba deluje usklajeno, enakovredno in avtentično ter s tem ustvarja celosten svet, v katerem pa se kot človek, Slovenec ali pa celo družinski član čuti povezanega tudi gledalec sam. Ravno s tem pa počasi in nevede uprizoritev prestopa tudi meje gledaliških desk in koncentriranja na dramsko zgodbo in preide v temeljna vprašanja življenja samega – smisel, vrednote, spopadanje s samim sabo ter (navsezadnje še vedno) ljubezen, ki je tisto glavno gonilo in hkrati strah vsakega posameznika.

V imenu matere je uprizoritev, ki je močno vpeta v našo družbeno, zgodovinsko in politično nacionalno pokrajino, a je v prvi vrsti ne (zgolj) slika, temveč poglobljen premislek o Človeku, ki je preplet mnogih dejavnikov svoje zgodovine, a hkrati nov in vedno znova ključen delček celote, kateri pripada. Najsi bo ta celota včasih žalostna, težka in težavna, nemalokrat celo tragična, pa je še vedno trdna, močna in – tako zelo naša.