19. marec, 2018 / Oder
Mojca Podlesek (1995) je diplomirana dramaturginja, ki med iskanjem svoje življenjske namembnosti nadaljuje študij na Akademiji za gledališče, radio film in televizijo. Kot urednica odrske redakcije na spletni platformi Koridor – križišča umetnosti in sodelavka kulturne redakcije Radia Študent brusi svoje kritiško pisalo. Tudi prosti čas zvečer najraje preživlja v gledališču ali pa doma v glasnem prebiranju dram. Svojo zbeganost poskuša pretovoriti v literarne zapiske, drame, poezijo ali neke druge oblike literature, ki bi ustrezala hipnemu svetu. Trenutno ji je najbolj ljuba oblika instagram objav, kratkih zgodb in vsega kar je povezano s pravljicami.

Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski

Mojca
Podlesek

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Manj kot mesec dni zatem, ko se je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma dogodilo pohujšanje, je Slovensko mladinsko gledališče obnovilo svojo uprizoritev Cankarjevega besedila, ki ga je leta 2011 na oder postavil Vito Taufer. S tem je gledališče našlo bližnjico do zadovoljitve naših pričakovanj, da bodo vsa večja gledališča letos častila tega velikega pisatelja.

 

Uprizoritev se skoraj religiozno drži besedila, ki je na oder prenešeno brez večjih oziroma očitnejših dramaturških črt ali dopisovanj, zato pa se njihova interpretacija eksplicitno nanaša na kostumografijo (Barbara Stupica). Vse ženske like namreč igrajo moški, ki se ne pretvarjajo, da so ženske, ampak svoje like igrajo kar “po moško” oziroma si ne nadenejo stereotipnih ženskih gibov in v gestiki ostanejo moški, ki nosijo ženski kostum. Ta odločitev sprva deluje kot poceni komični element, ki pa se zaplete, ko na oder stopi Janja Majzelj v vlogi Zlodeja. Kot edina ženska predstavnica igralske ekipe, ki igra “po moško”, torej zakriva dejstvo, da je ženska, do nerazpoznavnosti kostumirana v francoskega Konkordata. Z njo se gledalcu ponudi ideja, da je spolna determinacija tukaj razblinjena in se spol kot tak manifestira le kot simbol nekega pomena. Problem nastane, ko ta pomen ne pride na plano, saj ga elementarna režija ne pripelje do gledalca.

 

Na prvi pogled bi lahko bi rekli, da je Zlodej ženska, preoblečena v moškega, ki tukaj predstavlja prebivalca doline šentflorjanske. Potemtakem so prebivalci doline le preoblečeni v ženske, v tem primeru zlodeje. Ideja kmalu pade, saj na odru stojijo tudi v ženske nekostumirani moški, ki so preprosto prebivalci doline. Poleg tega pa takšna lahkotna interpretacija namiguje na to, da so prebivalci le preoblečeni v zlodeje, v resnici pa so tako zli, da pretentajo zlodeja samega. Tako se ta aspekt kostuma ne realizira v nečem večjem in ostane na nivoju sprožanja komičnosti.

 

Nasproten temu je kostumski element rdečega traku, ki si ga prebivalci doline ovijejo okrog rok ob prihodu pohujšanja, se pravi umetnika. Trakovi takoj vzbudijo asociacijo na Hitlerjeve garde in jasno pokažejo mejo med prebivalci in Petrom, torej med desnico in levico.

 

Vseeno pa vlogo najbolj prepričljivega elementa uprizoritve prevzamejo igralci, ki, kljub temu, da je od zadnje uprizoritve minilo več let, na odru stojijo trdno in prepričljivo, hkrati pa ponovno dokažejo, da je ansambel tega gledališča resnično eden najmočnejših v kolektivni igri. Med njimi vsekakor izstopa Janja Majzelj, ki je z Zlodejem ustvarila eno svojih najboljših vlog. Je hkrati strašljiva in komična ter odlično slalomira v površno zrežirani predstavi.

 

V celoti predstava doseže svoj namen kritičnosti do slovenskega rigidnega desničarstva in v tem smislu ostane zvesta Cankarju in samemu gledališču, a le zaradi spremembe farsičnosti besedila v elementarno komiko, kar to kritiko zavije v vato množicam priljubljenega humorja.

 

 

                                                                                                              
536023d779765ffa6c9a7bd63879f748