31. december, 2015 / Oder

Ivan Cankar: Lepa Vida

Pia
Vatovec

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Skoraj vsako leto se v repertoarje slovenskih gledališč uvrsti  uprizoritev vsaj ene izmed Cankarjevih dram. Tokrat je v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj, Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in Slovenskega stalnega gledališča Trst doživela odrsko materializacijo Cankarjeva enigmatična drama Lepa Vida. Režiser Miha Nemec in dramaturg Nejc Valenti sta poskušala odgovoriti na vprašanje hrepenenja v današnjem času. Po kakšni Vidi hrepenimo danes? Ljubki deklici iz Prešernovih pesmi? Simbolu iz Cankarjeve drame? Ali po Vidi kot nečem višjem, nedosegljivem, estetskem, privlačnem in predvsem neubesedljivem?

 

Zgodba, ki se dogaja v Cukrarni, se v predstavi centrira na zgodbo propadlega študenta, ki leži na smrtni postelji. Blaža Setnikarja v vlogi Pojlanca vidimo v prepričljivi luči, čigar karakterno jedro edino od vseh seže v zadostno globino lika, da navkljub nekoliko marionetasti igri celotnega ansambla doseže povezavo z gledalcem.  Mizanscenske domislice, kot so na primer podajanje vrteče se steklenice po stopnici, zakrivanje obraza z veselo masko, spominjajo na otroško igro z igračkami, ki polnijo mizanscenske praznine med prizori ter prevzemajo pozornost gledalca od izgovorjenega teksta. Novost uprizoritve je dodajanje novega lika, troglavega Tistega, čigar že samo ime asociira na nekaj, po čemer hrepenimo. Tea Vidmar, Primož Forte ter Zvezdana Novaković kot skupina sojenic obletavajo dogajanje na odru in pomagajo vzpostaviti humoristične trenutke ali pa ustvarjajo atmosfero dejanja s pomočjo izjemnih vokalnih zmožnosti, na koncu pa ustvarijo vtis »oporne palice« celotni uprizoritvi.

 

Kot v gledališkem listu zapiše dramaturg Nejc Valenti, je hrepenenje mučna želja po nečem, pri čemer je vse odvisno od naše volje in okoliščin. To se zagotovo odraža v scenografiji v izvedbi Nika Bonettija in Anamarije Cej, ki služi kot otroška igralnica z različnimi postajami ter temnimi kotički, prežetimi z občutki smrti, med katere se poskrijemo po lastni volji, kot se tudi Poljanec ob koncu zateče v lebdeči kot sobe in umre.

 

Besedilo, ki personificira simbol hrepenenja v liku Vide, je Cankarju že med pisanjem povzročalo dolgotrajne muke. Režiserju Mihu Nemcu pa je estetsko privlačen poskus postavitve hrepenenja iz Vide v nekaj misterioznega in nedosegljivega spolzel skozi prste; suverenemu in dodelanemu naboru umetniških sredstev navkljub.

                                                                 
lepavidaurskaboljkovac1