25. april, 2015 / Oder

Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela

Maša
Pelko

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

O Jugoslaviji, obljubljeni deželi in vojnem pogorišču hkrati se je v medijih na dolgo in široko razpravljalo. Zasluge za to si delita Goran Vojnović, avtor romana in dramatizacije, in Ivica Buljan, režiser zadnje premiere letošnje sezone v ljubljanski Drami. Oba sta na SLOVENSKI kulturni sceni že dolgo uveljavljeni imeni predvsem zaradi tem, ki jih izbirata za svoje umetniško delovanje s katerimi se aktivno vključujeta tudi v širšo družbeno-politično problematiko.

V Drami so se sezono odločili zaključiti v velikem slogu, saj se v več kot tri ure trajajoči predstavi na odru izmenja skoraj celoten igralski ansambel. Časovno razvlečenost do neke mere upravičuje izmenjevanje različnih časovnih ravni, ki tekom predstave neprestano bijejo druga ob drugo z jasnim sporočilom, da obdobje Jugoslavije še zdaleč ni pozabljeno in še vedno trka na vrata sedanjosti. Tu pa se začne prava dilema. O kateri Jugoslaviji je v predstavi pravzaprav govora? Mar gre za razpadlo državo, ki jo zgodovinarji še vedno preučujemo skozi sezname žrtev, dokumentov, slik in pričevanj navzočih pri vojnih grozodejstvih devetdesetih? Ali je to materinska skupnost bratstva in enotnosti, že skorajda pravljična dežela? V predstavi sta predstavljena oba pola, vendar brez premišljene distance, ki bi omogočila ali vsaj nakazala povezavo med obema. Ne gre za to, da predstava ne pove dovolj (saj je časa za to več kot preveč!), pač pa da se pretirano izgublja bodisi v lahkotnem všečnem zabavljaštvu bodisi v prisiljeno epskih prizorih vojnih travm, pri čemer je edina povezava v oči vpijoče nasprotje.

 

Igralci so svoje vloge odigrali solidno, kar ni presenetljivo, glede na to da se je na odru znašel »preverjen kader« z nekaj rosno mladimi pridobitvami. Brez velikih presenečenj lahko posebej izpostavim Marka Mandića, v vlogi protagonista Vladana, in Natašo Barbaro Gračnar, v vlogi Duše, Vladanove mame. Zahtevno nalogo je imela lektorica Tatjana Stanič in svetovalci za govor, saj iz odra zazvenijo mnogi dialekti nekdanje »srbohrvaščine«, ki v predstavi tudi sicer prevladuje.

 

Sobivanje krvavega klanja in jugonostalgije gledalca, sploh tistega z lastno izkušnjo življenja v Jugoslaviji in spremljanja balkanskih zdrah v devetdesetih, ne pusti hladnega, vendar tudi ne seže veliko dlje od stopnjevane tragike. Težko si je predstavljati, da bi predstava zaživela na odrih izven območja nekdanje Jugoslavije (kar na primer uspešno udejanja predstava s podobno tematiko Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! Oliverja Frljića), saj nikakor ne dosega kanoničnosti, ki jo zgodba sama sicer premore. Na udaru bi moralo biti namreč samo vprašanje človečnosti: Česa vsega je zmožen človek? In ali za vse obstaja možnost sprave? Ves »pravi balkanski« rompompom na odru (od scenografije, glasbe, do humorja na prvo žogo) je tovrstna vprašanja potisnil preveč v ozadje.

 

Pisatelj Vladimir Kavčič je nekoč zapisal: »Umetnikova beseda pove več kot zmore povedati zgodovina. Ta se opira na dostopne vire in tisto kar pove je neizpodbitno – a ni vse, kar je mogoče povedati o človekovemu trpljenju …« Za umetnika so seznami žrtev nebistveni. Poglobitev v lastno človečnost, ki globoko v sebi skriva tudi strah in sovraštvo, šele omogoči t.i. katarzo. Ustvarjalci predstave Jugoslavija, moja dežela, na odru ustvarjajo veličasten šov, epsko vojno zgodbo … in pozabljajo, da se ta se navadno rodi iz najbolj banalnih vzgibov pritajene človečnosti.

Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela