3. oktober, 2018 / Oder / Recenzija
Maša Radi Buh je leta 2017 zaključila Srednjo vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Svoj študij nadaljuje na področju sociologije kulture na ljubljanski Filozofski fakulteti, v prihodnosti pa bi si želela raziskovati vmesno polje med prakso in teorijo. Od leta 2016 piše plesne kritike, ki jih objavlja na spletni platformi Koridor – križišča umetnosti, istega leta pa je začela obiskovati tudi Malo šolo kritike, ki se odvija pod okriljem Zale Dobovšek.

Enya Belak Gupta: Modro črnilo

Maša
Radi

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

V luči nedavne tiskovne konference o vložitvi tožb zoper Minstrstvo za kulturo s strani nekaterih nevladnih organizacij in v luči celotne debate, ki se je v zadnjih letih razvila okrog odločevalskih procesov, nesmislov in birokracije, ki spremljajo dodeljevanje sredstev za delo v kulturi, je predstava Enye belak Gupta Modro črnilo našla relevanten časovni okvir. Koreografinja v njej prepleta dve področji: birokracijo, s katero se povezuje tudi v dosje oblikovan gledališki list in tematiko odnosa med dvema plesalcema na odru.

Predstava je mozaik raznolikih prizorov, kjer prvi vzpostavi prav dve že zgoraj omenjeni plati, katerih se uprizoritev loteva z gibalnega vidika. Plesalca in soustvarjalca Jerca Rožnik Novak in Gábor Ivanov alternirata med hojo po prostoru in kratkimi postanki na mestu, kjer z očmi skenirata prostor okoli sebe. Gibanje z očmi ju združuje, raznolike poti po prostoru in postanki, ki variirajo v razdalji med njima, pa ju vzpostavljajo kot dva individuuma, ki nista popolnoma unificirana v gibanju birokracije. Z začetnimi prizori koreografinja nakaže nadaljnji tok predstave, ki kombinira podobe, gibanje in zvoke, povezane z birokracijo – zvok pisala na papirju, skeniranja… (zvok: Lou Barnell), s takšnimi, ki se od strojev in avtomatizma premikajo bolj v smer melodičnosti ali pa narave.

V nadaljevanju predstava še naprej fluidno prehaja med ponavljajočim se, fizično zahtevnim in med plesalcema delno usklajenim gibanjem, ki mu dodaja pridih personalnega. Tako na primer v enem izmed prizorov plesalca izvajata pohitreno, na robotsko gibanje asociirano frazo, ki pa jo dopolnjujeta z gestikulacijo rok, ki spominja na virtuozno igranje instrumenta ali pa na dirigiranje orkestru. Od teh bolj unificiranih in birokratsko obarvanih prizorov se predstava nelinearno premika tudi v sfero osebnega, na primer preko prikaza procesa osvoboditve plesalke od plesalca ali pa preko podobe naslanjanja nastopajočih drug na drugega. Te scene v svoji umeščenosti znotraj celote sicer nakazujejo neko ujetost človeka znotraj birokracije, a nam ne ponujajo nikakršne druge točke za njihovo osmišljanje znotraj celote.

Enya Belak Gupta in soustvarjalca Jerca Rožnik Novak in Gábor Ivanov v predstavi Modro črnilo preko nekaterih zanimivih idej za uprizarjanje postopkov, ki jih po navadi povezujemo z birokracijo, ustvarijo prizore med katere spada tudi izvrsten prizor, ko se Gábor na Jerčinih ramenih počasi premika po steni od desne proti levi in s tem prikazuje proces skeniranja. Vendar pa žal v tem mozaiku dveh vzporedno tekočih linij manjka neka stična točka med obema poloma, ki ni neposredno vezana na opis predstave, temveč se nahaja v njej, saj brez nje prizori (dotikajoči se odnosa in meja med plesalcema) odpirajo še eno dodatno poglavje, ki bi prav lahko predstavljalo odvod za novo predstavo.