1. december, 2016 / Oder

CoFestival: Michael Maurissens: Telo kot arhiv (dokumentarni film)

Pia
Vatovec

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Del letošnjega izredno pestrega programa CoFestivala je bil namenjen tudi projekciji dokumentarnega filma Telo kot arhiv in pogovora z enim od njegovih ustvarjalcev, filmskim umetnikom Darkom Dragičevićem, ki se je skupaj z režiserjem Michaelom Maurissensom podpisal pod scenarij. Telo kot arhiv na izredno uravnotežen način raziskuje fenomen človeškega gibanja in mit o mišičnem spominu; pri tem ves čas ostaja odprt do novih mnenj in argumentacij, ki izvirajo v razmišljanjih in izkušnjah znanstvenikov na eni in plesalcev/koreografov na drugi strani. S sopostavljanjem teh dveh polov film izvrstno izpostavi relativnost svoje tematike: kar velja v znanstvenem laboratoriju, je lahko za plesnega izvajalca relevantno, lahko pa tudi ne. Analitično raziskovanje povezav, ki se v teh procesih ustvarjajo med možgani in mišicami, namreč težko pride do dna izkustveni dimenziji plesa, ki ga pravzaprav šele naredi takšnega, kot je; pa naj bo ta izkušnja plesalčeva, koreografova ali gledalčeva.

 

 

Ravno ta nivo minljive intenzivnosti, ki jo je nemogoče ubesediti ali kako drugače “ujeti”, postavlja temelj dejstvu, da debatam o (ne)zmožnosti arhiviranja plesa še ne bo kmalu videti konca. Čeprav raziskava ostaja v sferah gibanja in plesa, prav s postopnim prehajanjem k omenjeni osrednji dilemi širi polje splošnega razmisleka na umetnost kot tako. Medtem ko se sprašujemo o tem, kako za prihajajoče generacije ohraniti koreografske umetnine preminulih ustvarjalcev oz. vedenje o odkritem plesnem gibanju nasploh, ne moremo mimo premisleka o smiselnosti tega početja. Če je en glavnih “atributov” plesa kot fenomena njegova osebno-izkustvena dimenzija, če vedno raje poudarjamo naravnost giba, za katerega se zdi, da ga je ustvarilo kar telo samo, če si priznamo, da nam neprestana želja in upoštevanje zunanjih pritiskov po ustvajanju nečesa drugačnega, nečesa, česar še nikoli nismo videli, zavira kreativnost in duši plesnega/umetniškega duha, ali se ni morda smiselno pogovarjati o ustvarjanju umetnosti za ljudi tukaj in zdaj, za emocijo in razmislek in ne zato, da se vpišemo v anale domače in svetovne umetniške produkcije? Pogled, v katerem bi lahko našli izvor podobne argumentacije, v filmu ponudi plesalec in koreograf Fabrice Mazliah: “Mislim, da si plesa ne bi smeli zapomniti. Ples bi moral biti pozabljen.”

 

 

Telo kot arhiv ne ponudi končnega odgovora na svoje osrednje vprašanje, temveč okrog njega sopostavlja različne poglede nanj in tako gledalca ves čas spodbuja k lastnemu razmisleku. Tudi Dragičevićev jasen zaključek, v katerega je sicer izzvan šele z direktnim vprašanjem enega od gledalcev, tako ostaja v polju mnenja in ne enotne ugotovitve: “Ali mislim, da je ples možno arhivirati? Moje mnenje je, da je to absolutno nemogoče.”

3