6. december, 2018 / Oder / Recenzija
Mojca Podlesek (1995) je diplomirana dramaturginja, ki med iskanjem svoje življenjske namembnosti nadaljuje študij na Akademiji za gledališče, radio film in televizijo. Kot urednica odrske redakcije na spletni platformi Koridor – križišča umetnosti in sodelavka kulturne redakcije Radia Študent brusi svoje kritiško pisalo. Tudi prosti čas zvečer najraje preživlja v gledališču ali pa doma v glasnem prebiranju dram. Svojo zbeganost poskuša pretovoriti v literarne zapiske, drame, poezijo ali neke druge oblike literature, ki bi ustrezala hipnemu svetu. Trenutno ji je najbolj ljuba oblika instagram objav, kratkih zgodb in vsega kar je povezano s pravljicami.

Čakajoč Supermana: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni

Mojca
Podlesek

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Tokrat so Laboratoriju SNG Drama Ljubljana prekuhavali temo ljubezni v okviru vsakoletnega projekta Čakajoč Supermana. Ustvarjalci so po motivih kratke proze Raymonda Carverja spletli šopek pisateljevih zgodb, ki tako ali drugače govorijo o ljubezni. V ljubezni nobena zgodba ni popolnoma črno-bela, temveč je celoten spekter mavrice – ustvarjalci pa so tako imeli pred seboj težko nalogo, kako v enem večeru zaobjeti prostranost take ljubezenske mavrice.

Ustvarjalci so pod režijsko taktirko Maše Pelko resda za svoje izhodišče izbrali Carverjeve zgodbe, hkrati pa je skoraj enako močan tudi vpliv Čehova na like. Tako kot Čehov, ki s svojih delih mojstrsko izrisuje večdimenzionalne like, ki v ljubezni hkrati trpijo in se radostijo, tudi Carver ustvarja svojevrstne vsakdanje like, ki so v interpretaciji ustvarjalcev postali večplastni, večdimenzionalni in vendar nenasičeni  ter iskreni. Nihče ni le zaljubljen, srečno ali nesrečno, ljubljen ali pa ne ljubljen, temveč so vsi ljudje, ki so vloženi v sladko-kislo mešanico, ki ji pravimo ljubezen  – to pa je tisto, kar jih konzervira v trenutnem svetu. Vsi igralci gladko plujejo skozi portretiranje od ljubezni in drugih opojnih substanc opitih karakterjev, vse skupaj pa učinkovito prekinjajo krajši komični in malo absurdni režijski prijemi, ki jim uspe dogajanje dramaturško (Jaka Smerkolj Simoneti) učinkovito spojiti v neprekinjeno celoto.

Tisto, kar zares pronica skozi vse ostale zgodbe, je okvirna pripoved. Čeprav je predstava konglomerat prizorov in je njen dramaturški lok na trenutke šibak, vse skupaj trdno veže osnovna zgodba razočarane ženske, ki jo uteleša Tamara Avguštin. Že takoj na začetku Avguštinova nagovori publiko in nas nastavi na frekvenco, na kateri špila celotna predstava. V monologih razočarana ženska/ime plava iz spominov, proze, poezije skozi vsakdanjo retoriko in nas s tem potopi v rahlo melanholično atmosfero neizrečene ljubezni v kateri plava cela predstava. Ob njeni predstavi nas ne čudi, da je letos prejela Borštnikovo nagrado za mlado igralko.

Močno stran atmosfere oblikujeta tudi tudi luč in scenografija (Dorian Šilec Petek), ki sicer s poševnimi zelenkastimi stenami in ogromnim neonskim znakom dopuščata razigranost zgodb, hkrati pa prostor nudi zavetje v domačnosti stanovanja.

Ustvarjalci projekta O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni so se tako prek Carverja in vplivov Čehova soočali tako s sladko kot tudi grenko stranjo ljubezni. Malokdo še ni izkusil sladkobe in grenkobe ljubezni in zaljubljenosti – mešanica enega in drugega pride z roko v roki. Govoriti o ljubezni je izziv, v katerega so zagrizli s preciznostjo in hkrati lahkotnostjo. Ljubezen v predstavi ni romantično izumetničena ali naturalistično zbanalizirana, temveč je preprosto odnos med ljudmi. In če je ljudi sto in se med njimi lahko splete tisoč ljubezenskih odnosov, potem je načinov, kako govoriti o ljubezni, neskončno.