9. maj, 2017 / Oder
Irina Lešnik (1989) po nekaj zbranih diplomah s področja humanistike in družboslovja piše in predava med Ljubljano in Koprom. Občasno jo odnese še kam dlje. V svojem raziskovalnem delu poskuša združiti težko ulovljivo polje umetnosti s pedagoško znanostjo in hkrati ohraniti suverenost obeh. Gledališče je njen drugi dom.

Biblija, prvi poskus

Irina
Lešnik

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Odločitev ljubljanske Drame, da uprizori Biblijo v dramski sezoni posvečeni utopiji, je povsem razumljiva poteza. Knjiga vseh knjig za zahodno civilizacijo predstavlja tudi nekakšno utopijo vseh utopij, saj se že tisočletja napaja iz najglobljih človeških vzgibov in ponuja možnosti za nešteto interpretacij, ki daleč presegajo religiozno razsežnost svete knjige krščanstva. Nobenega dvoma tudi ni, da  imajo mnoge od svetopisemskih zgodb velik dramski naboj in so tako rekoč pisane za oder oz. za bralno uprizoritev na prižnici. Toliko težje po vsem zapisanem razumem odločitev režiserja Jerneja Lorencija, da v uprizoritvi z naslovom Biblija, prvi poskus ostane v varnih vodah, ko mu dramska predloga omogoča razsežnosti vesoljnega potopa.

 

Izčiščena odrska scenografija je zelo spominjala na Kralja Ubuja, ki ga je Lorenci režiral lani, in ki je bil brez dvoma ena bolj odmevnih predstav sezone. Stoli za igralski ansambel in viseča žarnica so bili edini odrski rekviziti. Pričakovala sem, da bo torej večji poudarek na igralskih vložkih, aktualni interpretaciji, ki bi izvirala tako iz časa samega kot iz vsakega posameznega igralca. Lorenci je namreč znan po tem, da proces nastajanja predstave zastavi zelo demokratično in je rezultat navadno avtorski projekt celotne ekipe. Že po prvih nekaj verzih Visoke pesmi se je izkazalo, da se je režiser skupaj z dramaturgom Maticem Starino tokrat odločil za drugačno pot – biblijski tekst je ostal skorajda nedotaknjen, igralci pa so postali nekakšni deklamatorji »božje besede«. Tako smo bili gledalci obsojeni na tri ure poslušanja sicer poetično privzdignjenega bibličnega sloga, ki je z izjemo uprizoritve Ezekielove knjige mejil na interpretativno branje.

 

Seveda so se bili ustvarjalci zaradi časovne omejitve prisiljeni odločiti za uprizoritev le posamičnih delov Biblije, pri izbiri katerih naj bi sodelovala tudi zainteresirana javnost. V končni izbor je prišla po blagih erotičnih implikacijah sloveča Visoka pesem, ki ji je bilo zaradi znanih verzov in milega parodiranja najlažje slediti. Sledilo je spremljanje znamenitega Jobovega trpljenja, ki smo ga zaradi razvlečenosti tega dela predstave gledalci občutili tudi na lastni koži (kar pa morda lahko pripišemo zavestnemu režijskemu prijemu). Nazadnje je sveta trojica v sestavi Šugman-Ivanišin-Mandič poskušala reševati, kar se je še rešiti dalo, z energičnim telesnim upodabljanjem napuha in nečimrnosti, kot je ta prikazan v Ezekielovi knjigi. Šele v tem delu se je gledališka atmosfera s pomočjo zatemnitve in igralskega vložka za silo vzpostavila, vsaj za tistih nekaj gledalcev, ki  s(m)o na tej točki še vedno uspeli zbrano spremljati predstavo. Kritika pohlepnega povzpetništva, ki bi lahko v današnjem svetu izzvenela izredno aktualno, pa žal ni presegla ilustrativnega prikaza nekega oddaljenega časa.

 

Verjamem, da uprizoritev Biblije ni lahka naloga in je k besedilu s tolikšnim simbolnim pomenom potrebno pristopiti premišljeno. Morda so ustvarjalci ravno iz nekega strahospoštovanja, pretirane ponižnosti, klecnili na kolena pred veličastnostjo samega teksta, ki bi ob »napačni« interpretaciji lahko povzročil negativne polemike. Čudim se le, da je pod uprizoritvijo podpisan režiser, ki je s svojim delom že večkrat razvnel gledališko in širšo javnost, ki je besedilom nekega drugega časa vdahnil aktualen in sodoben pečat, ki je uspel pri gledalcih spodbuditi eksistencialno refleksijo… Žal uprizoritev Biblija, prvi poskus ne dosega tovrstnih bibličnih razsežnosti. Morda pa v drugem poskusu.

                                                            
BIBLIJA_PeterUhan_10