10. april, 2018 / Oder
Mojca Podlesek (1995) je diplomirana dramaturginja, ki med iskanjem svoje življenjske namembnosti nadaljuje študij na Akademiji za gledališče, radio film in televizijo. Kot urednica odrske redakcije na spletni platformi Koridor – križišča umetnosti in sodelavka kulturne redakcije Radia Študent brusi svoje kritiško pisalo. Tudi prosti čas zvečer najraje preživlja v gledališču ali pa doma v glasnem prebiranju dram. Svojo zbeganost poskuša pretovoriti v literarne zapiske, drame, poezijo ali neke druge oblike literature, ki bi ustrezala hipnemu svetu. Trenutno ji je najbolj ljuba oblika instagram objav, kratkih zgodb in vsega kar je povezano s pravljicami.

Besede iz hiše Karlstein

Mojca
Podlesek

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Uprizoritev Besede iz hiše Karlstein je nastala ob dvajseti obletnici smrti pisateljice, pesnice in igralke Berte Bojetu. Njeno življenje je bilo zaznamovano z iskanjem identitete, z razdvojenostjo ob iskanju svojih resničnih korenin in z izrazito simbolno poetiko, ki se nevsiljivo razkriva tudi v odrski postavitvi Silvana Omerzuja.

 

Očitno je, da tako režiser kot dramaturginja (Brina Klampfer) do avtorice gojita globoko spoštovanje in razumevanje; mizanscena ujame bogastvo pesničinih duševnih ravni in se dotakne vseh njenih pomembnejših osebnostnih določil. Hiša, kot prostor spomina in vpetosti v razmerja, ustvari izhodiščno točko za pobeg besed, hkrati pa ne zanemarja tragike iskanja identitete, ki se proslavi s senčno podobo svečnika – menore. Celotna pesniška zbirka Besede iz hiše Karlstein, namreč temelji na avtoričinem ceremonialnem značaju, ki ga je zgradila na prevpraševanju svojih domnevnih judovskih korenin ter ob vseživljenskem, a naposled spodletelem iskanju očeta.

 

Predstava ujame tragiko in lepoto Bertinih besed na mističen, skoraj obreden način; odrska govorica v pesniškem jeziku je kontrolirana, ne pretirano čustvena, primerna atmosferi, ki je obenem nežna in temačna. Vizualna podoba je s svojo kontrastno estetiko premišljena do potankosti, a s svojo formo vseeno ostaja dovolj odprta, da gledalcu ne vsiljuje pomenov, marveč dovoljuje, da jo razumemo na podlagi lastnega občutja. Vsak element sicer nosi simbolno vrednost – lesene ptice so, kot glavni scenski element, ujete v paradoks bivajoče resničnosti in so hkrati podobe svobode in omejenosti, napoved intimnega razkola, ki ga v mističnih odrskih skicah doživita tudi igralki.

 

Barbara Jamšek in Vesna Vončina se, kot Jozefina v dveh telesih, ne bojita miline in se kljub tragiki besed ne izgubita v pretiranem patosu in patetiki. Uprizoritev v mogočnem ambientu Minoritske cerkve, gledalca posrka v do potankosti premišljeno poetiko – minimalizem na vseh ravneh se sprijema v dopolnjujoča se nasprotja ljubezni in smrti, deškosti in ženskosti, miline in istočasne ostrine. Lesena hiša med pticami v sredini scene, je presečišče vseh življenjskih in pesniških tem, iz nje pa dobesedno uhajajo večpomensko obarvane besede, ki povezujejo brezčasne kontekste.

 

Jozefini brez pretencioznega prepričevanja podarita emotivno popotovanje po notranjem svetu; z igro s senčnimi lutkami, z medsebojnimi žarečimi dotiki in lahkotnimi, tihimi premiki, dajeta vtis, da neposredno razkrivata skrivnosti iz življenja ženske, ki je z besedami delila drobce svoje silne osebnosti.

 

V poudarjanju simbolike ženske in ptic so izluščena pesemska sporočila, ki si sledijo v brezizhodnem krogu ponavljanja in motivno, tudi s senzibilno glasbeno podporo, povezujejo predstavo s pesniško tematiko. Duševna ljubezen ne najde poti iz hrepenenja, igralki jo stketa v rdečo nit nenehnega podarjanja človeške topline, ki v bolečini ne najde svojega zadoščenja.

Besede iz hiše Karlstein