1. oktober, 2015 / Oder

Avtorski projekt: Učene ženske po motivih Molièrovih Učenih žensk

Nika
Švab

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Celjsko gledališče je sezono 2015/2016 otvorilo z avtorskim projektom nastalim po motivih Molierovih Učenih žensk. Spremenjenega v bistvu ni veliko, vse skupaj je predvsem aktualizirano in postavljeno v slovenski prostor, dodanih pa je tudi nekaj fragmentov o vprašanju aktivnosti v današnji kulturi.  Dogajanje je postavljeno v današnji čas, ko premožna ljubiteljica pretenciozne umetnosti Filaminta (Pia Zemljič) priredi proslavo v čast kulture in k sodelovanju povabi le izbrance, mednarodno priznane mojstre svetlobne, glasbene, scenske in literarne umetnosti. Pri organizaciji in izvedbi ji pomaga predvsem starejša hči  Armanda (Minca Lorenci), udeleži pa se ga tudi njena svakinja Beliza (Barbara Medvešček). Pojavita se tudi mož in generalni pokrovitelj tega večera, Krizald (Vojko Belšak) in mlajša hči Henrieta (Liza Marija Grašič) — ki materine in sestrine strasti do umetnosti sicer ne deli — s svojim novim zaročencem Klitandrom (Primož Vrhovec).

 

Poleg konflikta o vrednosti umetnosti in prepoznavanju njene dejanske vrednosti se pojavi tudi motiv disfunkcionalne meščanske družine. Oče je podjetnik, ki ima raje svojo drugorojenko –kar mu starejša hči očita in ga zavoljo tega tudi zavrača. Starejša sestra je bolj povezana z materjo, ki pa je razočarana nad neangažiranostjo mlajše hčere. Starejša hči ima torej težave s pomanjkanjem očetovske figure in je zato manj ženstvena in feministična. Mlajša hči je tipičen primer otroka brez delovnih navad in idealov iz premožnejše družine, je razvajena in ima bolj romantične poglede na svet. Seveda imata tudi mož in žena svoje konflikte, on je bogat in se norčuje iz njunih elitističnih srečanj, saj se sam zaveda, da mu je blizu kultura iz vaških odrov, medtem ko je žena zaradi moževe pogoste odsotnosti prevzela vlogo nosilca »hlač« v družini.

 

Drugi konflikt, ki je v predstavi nekoliko bolj izpostavljen, je tudi vloga spolnosti v umetnosti. Predstava se ukvarja s prevpraševanjem spolnosti kot sredstva za dosego cilja, sredstva za dodajanje ali odvzemanje umetniške vrednosti nekemu delu, pa tudi kdaj se sprevrže v vulgarnost. Po mnenju ustvarjalcev ima spolnost še vedno negativni predznak, zakaj so gole fotografije bolj sporne od rasističnih komentarjev in zakaj je golota v 21. stoletju še vedno tabu.

 

Predstava nima nobenega izjemno močnega elementa. Igra je sicer solidna, toda povprečna, scena, glasba in kostumi pa so primerni za vodenje in povezovanje proslave, torej minimalistični, ampak ne izvirni. Sicer pa ima predstava dva večja problema – prvi je prenasičenost in posledično neizpostavljenost konfliktov: odnosi znotraj nefunkcionalne družine, problem pretenciozne in precenjene umetnosti ter nepošteno razporejanje sredstev znotraj sektorjev; tisti, ki so bolj konformistični, dobijo kljub svoji podpovprečnosti več sredstev kot ustvarjalci angažirane umetnosti, po drugi strani pa tisti, ki izhajajo iz dobre finančne situacije in se jim ni nikoli zgodila krivica, ne znajo biti angažirani, ker nimajo osebnih razlogov. Drugi, morda večji problem, pa je mestoma neustrezna izbira besedila za trenutno situacijo. Glede na porast feminizma, dvakrat nižje honorarje za ženske in obetajoče se 70-odstotne finančne reze za kulturo v prihajajočem letu, bi mogoče lahko trenutno najuspešnejši in najpomembnejši slovenski gledališki režiser zavzel drugačno stališče, ne pa da je pri obravnavanih temah zgolj posmehljiv.

 

Nobena od misli ali idej v uprizoritvi ni bila dovolj izpostavljena, da bi gledalcu dala misliti o čem drugem, razen ‘Kaj točno bi naj to pomenilo?’ Ali je to problem Lorencijevega domnevno novega režijskega obdobja, gledališko nezahtevne celjske publike ali neangažiranega ansambla, je zgodba zase. Koliko je najprodornejši režiser lahko prodoren le z določenimi ansambli (SNG Drama Ljubljana), koliko pa je zares njega v uprizoritvah? Je mogoče, da ti delo v nekaterih teatrih toliko zbije motivacijo ali gre tukaj za delovno nekompatibilnost? Lorencijeve predstave so sicer grajene na ekipnem delu in dihanju vseh skupaj — v primeru Učenih žensk pa so vsi bolj hlastali ali lenobno vdihovali.

pia-zemlji-liza-marija-gra-i-foto-jaka-babnik