5. marec, 2019 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

GIBANICA 2019: Ana Romih, Beno Novak: Koncert telesa

Živa
Kadunc

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Prične se v temi. Publika ne vidi ničesar, po približno pol minute pa zasliši ploskanje – a ne dlani ob dlani, temveč dlani ob nekaj drugega, česar pa v tistem trenutku še ne zna definirati. Kmalu postane jasno, da ta plosk ni le eden, v istem trenutku jih je izvedenih več – nakar premišljujemo o tem, dotik katerih delov teles lahko sproža toliko hkratnih zvokov. Spraševanje o izvoru le-teh nas drži v napetosti, vsaka ponovitev ploska pa jo še stopnjuje, dokler ob bežnem in nežnem vstopu luči ne postane jasno, da Ana Romih in Beno Novak z zavidljivo zbranostjo tolčeta drug po drugem (vsaka izmed njunih dlani se dotakne strani prsnega koša soplesalca) ob preciznem nihanju teles. Repeticijam tega početja navkljub ni noben plosk enak drugemu, prav vsak ima drugačen zven, trajanje ali kvaliteto (bolj poln ali bolj ‘zračen’ zvok), kar omogoča gledalcem vidno in slušno spremljanje brez dolgočasja skozi celo predstavo. Po določenem številu ploskov – prevelikem, da bi ga gledalci šteli – se plesalca pomakneta na drug del odra, kjer začneta spet drugačno, a tudi repetitivno gibanje na način, da se dotikata in ob tem ponovno sprožata nekakšen plosk. To se zgodi še petkrat (vedno je drug prostor na odru in drugačni zvoki, saj uporabljata drugačne gibe za izvabitev zvoka), preden se vrneta v začetni položaj na odru in prvotni način sprožitve zvoka z dotikom telesa drugega plesalca.

Prvi del predstave se torej vrti okoli 7-stopenjskega cikla: 7 točk v prostoru, 7 načinov ploskanja po soplesalcu. Tako kot v istem zaporedju ponavljata vse te točke, ponavljata tudi cikle in tako dosežeta trojno ponavljanje – ponavljajoče ploskanje, ponavljajoče točke, ponavljajoči cikli, po vsakem izmed slednjih pa se opazi utrujenost plesalcev in mehaničnost gibov; pri vsaki točki v prostoru tudi hitita in pohitevata, dokler ne pride do izraza le še sama ideja njunega gibanja, saj od izvedbe ne dobimo ničesar več. Poleg tega ritma ne izvajata več enakomerno, temveč ga punktirata, uvajata triole in ga variirata na različne načine. Izvajalca (le) navidez iztisneta vse iz sebe, ko se po nekaj že precej utrujenih ciklih zvrneta na tla. Po nepomembnem, a zabavnem medsebojnem pomenku o njunem pravkaršnjem početju si odpreta steklenico prozorne pijače, ki jo ponudita tudi publiki, ta pa jo z odprtimi rokami sprejme. Kot bi nam dejala, da je bilo to, kar smo videli in slišali do sedaj, šele začetek in naj se pripravimo na še intenzivnejše nadaljevanje.

Ponovno začneta s ciklom, a že po prvi točki se opazi sprememba – gibalni prehod v oz. na drugo točko je mnogo elegantnejši, nežnejši in sploh ne več mehanski. Kot bi želela opozoriti, da se z vajo (inštrumenta, telesa, matematike,…) da napredovati. Kot protiutež temu pa se čedalje bolj uveljavlja njuna vsakdanja drža na odru, ki gledalca ne moti, saj daje vtis nekakšne sproščenosti, ki pa jo podpirajo tudi črna in preprosta oblačila Ane Romih in Bena Novaka. Predstava kot zaokrožena celota je tako zabavna in prisrčna, gledalce pa pripravi do opazovanja ritma, ki ga ustvarjata telesi plesalcev, zaradi česar je naslov popoln in v dveh besedah obrazloži celoten smisel dogajanja na odru. Kljub temu, da ta koncert sloni na ponavljanju, se skozi/čez čas pojavijo ogromne spremembe, ki jih plesalca harmonično in enakomerno uvajata na odru (publika mora le obdržati pozornost) – spremembe v zvenu in gibu, za kar pa morata uporabiti le eno reč: lastno telo.