20. april, 2016 / Oder

Alma Karlin Šivec (po motivih Edgarja Allana Poeja): Morela

Pia
Vatovec

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Marca se je v zgornji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča zgodila uprizoritev dijakov Gimnazije Bežigrad z naslovom Morela, ki je nastala po navdihu del Edgarja Allana Poeja.

Osnovni motiv uprizoritve je (za slovenska gledališča že kar nekoliko klišejska) upodobitev nefunkcionalne družine, ki pa se temačno razvije v nepričakovano. Mati (Ema Odra Raščan) in oče (Peter Kržan) sta gledališčnika, ki bistvo svojega življenje vidita v večnem svobodnjaštvu, hkrati pa zanemarjata dejstvo, da sta starša dvema dekletoma – bolni Anabeli (Hana Skitek) in ambiciozni Moreli (Julija Klavžar). Slednja, kot osrednji junak zgodbe, doživi največji preobrat, ko se iz ustrežljive sestre (zaradi želje po osvoboditvi iz okov vloge skrbnice) spremeni v morilko.

Celotna uprizoritev je razdeljena na dva dela. Prvi prikazuje starša, ki svoje življenje spreminjata v oder in sebe v edina prisotna igralca. Njuna hedonistična prepričanja jima meglijo um in ju delajo za nesposobna resničnega, izvengledališkega življenja. Drugi del zgodbe pa se odvija med Anabelo in Morelo ter sloni predvsem na Nietzschejevi teoriji o morali. Morela je ujeta v družinsko kletko zaradi dolžnosti, ki jo čuti do svoje nepokretne sestre, Anabela pa je nezmožna sočutja do svoje sestre in jo želi imeti le zase, kar pripelje Morelo do odločitve, da jo ubije in se tako osvobodi.

Igralci ne razočarajo, a hkrati tudi ne navdušijo. Sicer tekoča igra, z dovoljšnim pridihom histerije in dramatičnosti na mestih, kjer je to potrebno, ne izžareva čustvene globine dramskih likov. Besedilo tematizira težke teme, kot sta nesrečna družina in umor, vendar je ta moralna teža le redko vidna v igri sami. V igri je le malo tistega, kar bi en lik ločilo od drugega. Njihovi, sprva zanimivi beli obrazi spominjajo na zaščitni znak gledališča – grški maski komedije in tragedije, a se simbolno ne razvijejo dlje.

V uho bode nenatančna študija uporabljenih Nietzschejevih filozofskih teorij. Sama predstava je razmeroma kratka in ne uspe razložiti, ali so teorije napačno razumljene zanalašč ali je nerazumevanje rezultat nenatančnega dela ustvarjalcev. Nietzschejev slavni citat “Bog je mrtev,” ki je v predstavi uporabljen večkrat, namreč ne razglaša dejanske smrti krščanskega Boga in zato konca moralnih vrednot, ampak nakazuje na predpotopnost evropske morale in kliče po njenem prevrednotenju. Morela te plati Nietzschejeve filozofije ne prikaže, ampak jo le bežno nakaže, kar pa vzbudi občutek, da je bila teorija dodana brez posebnega namena. Pohvale pa si zasluži vpeljava Edgarja Allana Poeja, čigar uporabljena zgodba odlično sovpada z Morelinim dejanjem ter uprizoritvi vdahne humor in ironijo.

Preprosta scenografija (scenografinja Alma Karlin Šivec) in temačna glasbena podlaga (Peter Bohanec, Pavel Raščan) uspešno povezujeta celotno uprizoritev in s svojo preprostostjo poskrbita, da je gledalčeva pozornost posvečena igralcem. Kostumografija (kostumografka Alma Karlin Šivec) je izvirna in umetniško dovršena.

Morela kljub izvirni upodobitvi vsem poznane tematike zaradi nedodelanosti v besedilu in igri na koncu izzveni v prazno ter ne izkoristi potenciala, ki ga pokaže na začetku. Vseeno pa predstava zastavi kar nekaj filozofskih vprašanj in lahko služi kot osnova za nadaljnji individualni razmislek.

469327_434125389932859_100000062060694_84498215_1849494502_o