1. januar, 2019 / Oder / Recenzija
Neža Bohinc (1994), magistrska študentka slovenistike in primerjalne književnosti. Ljubiteljica jezika, pisanega, govorjenega in neizrečenega. Zanima jo kako se jezika učimo, tujega in svojega, kako z njim čutimo in živimo vzporedna življenja. Sama se najraje v njih za kakšno uro izgubi v gledališču ali dobri knjigi. Ko odraste, bi najraje poskušala razumeti, kakšne so poti otroškega učenja, še posebno tiste, ki grejo po svoje. Kadar je ne srbijo prsti, jo srbijo pete.

Alan Lightman: Einsteinove sanje

Neža
Bohinc

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

V Linhartovi dvorani Cankarjevega doma smo si v četrtek, 13.decembra, lahko ogledali gostujočo predstavo Jugoslovanskega dramskega gledališča z naslovom Einsteinove sanje. Predstava je narejena po romanu ameriškega fizika in pisatelja Alana Lightmana, ki je izšel leta 1993. Roman in dramatizacija razkrivata prizore iz sanj utemeljitelja relativnostne teorije, Nobelovega nagrajenca Alberta Einsteina. Čas dogajanja je leto 1933, ko je Einstein pred nacisti bežal v Ameriko. Na ladji se srečajo resnični in neresnični junaki iz različnih časovnih obdobij, ki s seboj prinesejo spomine in sanje, ki se v različnih časovnih perspektivah začnejo prepletati in se sklenejo v krožni postavitvi predstave. Ta se namreč konča tako, da se igralci z vzvratnimi gibi vračajo na isto izhodiščno mesto začetka predstave.

Dramsko dogajanje prikazuje svetove, ki so različno časovno omejeni. Vse med sabo povezujejo dramske osebe, te se pojavljajo v svetovih in nam razkrivajo delčke svojih zgodb in razmišljanja. Spremljamo jih v desetih različno časovno definiranih svetovih. Prikaže se svet, v katerem je čas neskončen, svet, v katerem se vse stalno in nespremenjeno ponavlja, svet, kjer so se protagonisti zalepili v čas, svet v enem dnevu … Humorno in tragično jih na odru v pisanih in tekstilno raznolikih kostumih prikaže odlični igralski ansambel Jugoslovanskega dramskega gledališča.

Scena je preprosta, vendar presega odrski okvir in posega v prostor gledalcev. Napeljane vrvi podajajo občutek ujetosti v popolnem geometrijskem telesu in povezujejo igralski ansambel z gledalci. Del odra je napolnjen z vodo, saj se dogajanje odvija na ladji, ki potuje v Ameriko. Element vode je na mnogih mestih aktivno vključen v dogajanje in je uporabljen zelo estetsko odlično deluje. Igralci v vodi plešejo, igrajo in vodo, ki je na prvi pogled sploh ne opazimo, uporabljajo kot del scenske postavitve. Pomembno vlogo igra tudi pri umeščanju dramskega dogajanja, saj pričara občutek morske plovbe in oder transformira v ladjo na kateri potujejo igralci.

Ob ogledu predstave se gledalec lahko vživi in poistoveti s predstavljenimi kadri, saj prikazujejo vpliv življenjskih dogodkov na potek našega osebnega časa. Naj bo to svet v katerem smo se zalepili z dogodkom, ki narekuje potek našega celotnega življenja ali pa stalno ponavljanje dogodkov in življenje v dolgočasni rutini. Vsak se je lahko identificiral s kakšnim od prikazanih svetov. Vsi so namreč prikazovali odnose, ki so poglavitni del našega življenja.

Gre torej za preplet človeških usod v paralelnih svetovih, ki jih med seboj razlikuje različno oblikovani čas. Vse skupaj povezuje Albert Einstein (Dragan Mićanović) s svojim razmišljanjem o času in kot nekakšen pripovedovalec začne in zaključi zgodbo s krožnim dogajanjem. Gre za premišljeno in prepleteno dogajanje, ki se preko gledaliških elementov zaključi v celoto in predstavlja zanimivo in nenavadno gledališko uprizoritev.