51. Festival Borštnikovo srečanje: 7. dan

Današnji dan je bil še posebej zanimiv, saj se je otvorila e-razstava festivala, ogledali pa smo si lahko tudi dve zanimivi predstavi (nemško Kdo se boji Virginie Woolf in MGL-jevega Peera Gynta). A celoten dan je bil še posebej zaznamovan z začetkom dolgo pričakovanega simpozija ob 150-letnici Dramatičnega društva v Ljubljani, naslovljenega “Začetki, dosežki in nasledki Slovenskega gledališča moderne dobe”. Na 12-urnem simpoziju (traja dva dneva) se je zvrstilo veliko različnih in zanimivih predavateljev, med njimi tudi dr. Aldo Milohnić, s katerim sva opravila tudi kratek a jedernat intervju na to temo.

 

 

Zakaj je simpozij ob 150-letnici Dramatičnega društva v Ljubljani pomemben za današnje kulturnike?

 

Pomemben je za vse, ne le kulturnike. Dramatično društvo v Ljubljani sicer sodi predvsem v t. i. kulturno zgodovino, a kot so pokazali nekateri prispevki že prvi dan simpozija, ta zgodba sega tudi na druga področja, npr. na vpetost Dramatičnega društva v razne ekonomske procese, kot je lepo pokazal dr. Aleš Gabrič v svojem referatu. Tudi sam sem dal namig v to smer, ko sem govoril o Dramatičnem društvu v Idriji in tamkajšnjem Rudniškem gledališču, kjer najdemo zelo zanimive povezave. Morda se bo komu zdelo nekoliko bizarno, da je – po eni izmed razlag – to gledališče nastalo s predelavo rudniškega žitnega in živilskega skladišča, a v tem ni prav nič nenavadnega. Kje pa so postavili Stanovsko gledališče v Ljubljani? V nekdanji konjušnici, seveda.

 

 

Kaj pa za mlade nadobudne gledališčnike?

 

Za gledališčnike se nekako spodobi, da vedo vsaj nekaj osnovnih dejstev iz zgodovine slovenskega gledališča, mar ne? In Dramatično društvo v Ljubljani je vendarle bila zelo pomembna postaja na tej poti. Izhajalo je sicer iz čitalniške kulture in takratnih diletantskih odrov, toda njegove ambicije so segale nekoliko višje – vse tja do poklicnega gledališča v slovenskem jeziku. Poleg ljubljanskega so delovala tudi druga dramatična društva (npr. v Idriji, Trstu, Mariboru, Celju, na Ptuju…), nekatera so uspela v tej ambiciji profesionalizacije gledališča v svojem okolju, nekatera ne, a kakorkoli obračamo, šlo je vendarle za požrtvovalne ljudi, ki so zelo predano delali na tej ideji. Časi so se seveda zelo spremenili, a vsaj v tem segmentu bi jih lahko posnemali tudi danes (vsi skupaj, ne le mladi).

 

 

Kaj lahko pričakujemo v zborniku, ki bo naslednje leto izdan ob okrogli obletnici Dramatičnega društva?

 

O tem bi lahko več povedala urednika zbornika dr. Barbara Orel in dr. Štefan Vevar, a kolikor vem, je predvidena objava vseh prispevkov oz. referatov s simpozija in teh je kar nekaj (v programu simpozija je namreč 17 referatov). Že prvi dan je več nastopajočih povedalo, da je to, kar so (smo) predstavili trenutno še “work in progress”, torej je še vedno v nastajanju, a časa za končne verzije besedil ne bo prav veliko, zato je možno, da vsi ustni referati ne bodo objavljeni v zborniku – pri tovrstnih dogodkih, zlasti kadar se mudi z objavo, so delni “izpadi” besedil vedno možni.

 

 

Kakšen pomen bo imel za prihodnje generacije?

 

Če se navežem na prejšnji odgovor: upam, da bodo vsi referati na koncu objavljeni, saj gre za zanimive prispevke, med katerimi najdemo tudi take, ki prinašajo nekatera nova dejstva, slišali smo tudi nekaj poskusov interpretacij iz relativno novih perspektiv, ne nazadnje pa je bilo tudi nekaj kar duhovitih izpeljav in primerjav. Govorim sicer samo na podlagi prvega dneva, kajti pred nami je še en dan simpozija…

14671222_1161370437245204_4232445540423786529_n