3. februar, 2015 / Literatura

Walter Moers: Divji potep skozi noč

Veronika
Šoster

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Nekakšen nemški literarni ekvivalent Tima Burtona, pravljičar Walter Moers, pri nas najbolj poznan po odpuljenih in domišljijsko dodelanih knjigah o prečudni deželi Zamoniji, nas tokrat popelje na divje potovanje, polno bizarnih dogodivščin. Glavni junak romana Divji potep skozi noč je dvanajstletni Gustave, kar je dobesedna navezava na francoskega risarja 19. stoletja, Gustava Doréja – prav njegove temačne in bogate ilustracije so navdahnile in obsedle Moersa do te mere, da se je zakopal v obsežen umetnikov opus (ki obsega kar 9850 ilustracij, da ne omenjamo raznih skulptur, litografij in podobnega) in iz njega izbral nabor slik, okrog katerih je spisal Divji potep skozi noč. Slednje izvemo v izjemno prodornem in kritičnem spremnem eseju o Doréju, ki ga Moers doda na konec knjige.

 

Sama pripoved je izredno vihrava in energična, saj se Gustavu ob soočenju s pikro, naveličano in ponosno Smrtjo ponudi enkratna priložnost – svojo dušo lahko reši, če v eni sami noči opravi šest nemogočih in norih nalog, ki mu jih ta srhljiva pojava v mrtvaškem ogrinjalu zastavi. Tako se junak poda na noro pot skozi sanjske pokrajine, kjer mu pot prekrižajo grifon, »trpinčena« devica, poslednja meduza, gozdni duhovi, velikani in še kdo. Na tem nivoju je knjiga dober primer kvalitetne mladinske literature, ki se bere hitro in podaja iztočnice za razmislek, vendar pa ni samo to. Med vrsticami je bogata z aluzijami, sploh z navezavami na literaturo – posebej tisto, ki jo je ilustriral Doré sam (Gustavovemu konju je ime Pančo Sansa, njegovemu mornarju Dante). Obdela pa tudi nekatera druga področja, kot so recimo filozofija (sanjske princese rade predpostavljajo, »da je ves univerzum plod sanj«, ob čemer se razvije zanimiva debata o tem, »kdo ga potem sanja?«), fizika (pošast Čas pripoveduje Gustavu, da zaenkrat še ni definiran, a nekoč bo nekdo trdil, da »je relativen« in še »prekleto prav bo imel«) in astronomiji (Gustave dobi lasten sončni sistem, do katerega pride po galaktičnem odtoku), nenazadnje pa tudi umetnikovo poklicno pot (velikani ga zmerjajo, da »samo sedi in kraca«, kar »v življenju ne pelje nikamor«).

 

Moers se drži svojega sloga, ki se giblje od lahkotno humornega do groteskno bizarnega in tako popolno poustvarja vzdušje, ki kipi iz spremljajočih ilustracij. Prekrasno izvedena zamisel, ki nas pripelje do trpkega zaključka, da je v življenju najtežje od vsega to, da »gledaš Smrt pri delu«, in da smrti služi vsak od nas. Tega se je verjetno prepozno zavedel tudi ambiciozni Doré, čigar načelo je bilo »Ilustriral bom vse«, a ga je v 52. letu starosti presenetila srčna kap, v dnevniku pa je zapustil zadnji zapis »Preveč sem delal.«

divji_potep_skozi_noc