Vladimir Vertlib: Nenavadni spomin Roze Mazur

Jerica
Šemerl Harmel

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Delo avstrijskega avtorja rusko-judovskih korenin, Nenavadni spomin Roze Mazur, nedvomno lahko opišemo na mnogo načinov. Zgodovinska pripoved, drama, biografija, evropska epopeja, ki obsega tri države in številne politične ureditve ter ponuja natančen vpogled v evropsko-judovsko problematiko, katere posledice so zaznamovale milijone življenj po celem svetu. A vse našteto so zveneči imenovalci, ki pa kljub vsemu ne zaobjamejo bistva, saj je omenjeno delo v prvi vrsti zgodba o materinski ljubezni. Roza Mazur ni le mati, še manj pa popolna mati, je Judinja, žena, intelektualka, neutrudna borka, prijateljica, hči in sestra, ki kljub življenjskim preizkušnjam ohranja veliko mero skepticizma in humorja. Prilagodljiva, trdoživa, z neverjetno voljo do življenja, pooseblja duh stare celine. Avtorju Vladimirju Vertlibu je nedvomno uspelo vdihniti življenje v lik in delo, ki predstavljata enega izmed vrhuncev evropske sodobne literature. Bogato, slikovito in na trenutke poetično, nas popelje skozi časovno obdobje devetdesetih let, čas, ko je Evropo pretresalo največ nasilnih in korenitih sprememb, v srce političnega viharja pa postavi junakinjo, ki pooseblja bogastvo in neuničljivost človeške duše.

 

Rozina pripoved se prične v ruskem Leningradu, danes Sankt Petersburgu, kjer se stara gospa na koncu moči odloči za zadnje veliko popotovanje. V želji po boljši prihodnosti zase in za svojega ostarelega sina se s svojimi najbližjimi, tako kot premnoge družine širom Evrope, odpravi v Nemčijo. Tam med praznovanjem 750-letnice obstoja majhnega nemškega mesta prične  pripovedovati svojo življenjsko zgodbo in odkrivati spomine, bogate in mučne, kakršna je tudi zgodovina evropskega prostora. Na popotovanje po preteklosti se ne odpravi zavoljo lastne nečimrnosti, čeprav tudi ta igra majhno vlogo pri sprehodu skozi spomine, to stori predvsem zavoljo sinove želje, kot poslednje dejanje materinske ljubezni. V obdobju Rozinega življenja se tako zvrstijo vse večje tragedije našega časa. Od prve svetovne vojne, preštevilnih menjav političnih režimov in vladarjev, pa do druge svetovne vojne, obleganja Sankt Petersburga in Stalinove železne diktature. V teh nestanovitnih časih pa je kljub temu vedno prisoten skupni imenovalec, in sicer vseobsegajoča nestrpnost do židovskega prebivalstva. Ujeta v tako tragične okoliščine Roza nikakor ne predstavlja popolne protagonistke, ženske in matere. Predstavlja lik, ki ga je življenjska pot, od otroške naivnosti pa do cinizma odraslosti, preobrazila in preoblikovala do neprepoznavnosti. V svoji ljubezni do otrok je selektivna, favorizira sina in čustveno zapostavlja hčer, sama je do staršev in sorojencev zadržana, emocionalno odsotna, do soljudi brezbrižna in vzvišena, je produkt svojega časa. Tako kot večino velikih literarnih likov jo barvajo nešteti odtenki sivine, ki v svoji komplekstnosti zrcalijo realnost človeške narave.

 

Duh časa, ujet v delu Nenavadni spomin Roze Mazur, nas popelje v preteklost, v politične režime, kjer so bili nasilje, hudo pomanjkanje hrane, verska in rasna diskriminacija, pogromi, nasilno preseljevanje, prirejeni sodni procesi in delovno-prevzgojna taborišča del vsakdana. Kruta realnost je s svojimi posledicami izoblikovala družbo, v kateri živimo tudi sami. V pričujočem delu se tako skozi medij zgodovinskega, biografskega romana zrcali realnost sodobnosti. Narava političnih in verskih konfliktov še danes, ne glede na vse, kar se je zgodilo v preteklih časovnih obdobjih, ostaja enaka. V oboroženih konfliktih, ki jih lahko vsakodnevno spremljamo preko televizijskih ekranov, tako kot v preteklosti največ škode utrpi ravno civilno prebivalstvo. Ujeti med nakovalom in kladivom prejemajo udarce zdaj z ene, zdaj z druge strani, ne da bi imeli možnost vplivati na potek in razplet neusmiljenih okoliščin, v katere so ujeti.

 

Knjiga bo zagotovo zanimala ljubitelje zgodovine in tiste, ki se močno zavedajo očitnega dejstva, da ravno zgodovina predstavlja največji vir vseživljenjskega učenja. Večno vprašanje ostaja le to, ali smo se kot družba iz preteklih napak pripravljeni kaj naučiti.

Optimized-KnjizevniL__bjciiheg_hires.jpeg0