7. januar, 2019 / Literatura / Recenzija
Tinkara V. Kastelic, rojena 3. 1. 2001, z oktobrom 2019 študentka prevajalstva na Filozofski fakulteti v Ljubljani, do tedaj dijakinja bežigrajske gimnazije. Rada ima Möderndorferja, čaj in Azurno obalo, prostega časa nima, včasih piše poezijo, še raje spi.

Vinko Möderndorfer: Predanost

Tinkara
V. Kastelic

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Ime Vinka Möderndorferja je v slovenski umetnosti in kulturi postalo nepogrešljivo. Kot pesnik, dramatik, avtor, ponuja pomemben uvid v to, kaj pomeni biti moški, ženska, ljubimec – biti človek, in pri tem je jasno razvidno, da raziskovanje teh posameznikovih življenjskih vlog postaja osnova kritičnega obstoja v sodobnem svetu, kjer se vsakdo išče, ker je vse drugo tako rekoč že najdeno. Svet med moškim in žensko, ki ga raziskuje njegova poezija, je tako svet sodobnega moškega in sodobne ženske, ki ju karakterizira želja, pri moškem najpogosteje po telesnosti, pri ženski po varnosti. Zbirka Predanost, ki je izšla ob pesnikovi šestdesetletnici, prinaša poleg zanj najbolj značilne ljubezenske lirike tudi pesmi z bivanjsko in družbenokritično tematiko, zaokrožuje pa jo avtorjev esej, refleksija o lastnem pesniškem ustvarjanju.

 

Zgodovina, iz katere pesnik črpa snov, je osebna, subjektivna zgodovina, za katero pa se pogosto zdi, da je univerzalna. Ljubezen nam je vsem skupna, prav tako bolečina, ki jo spremlja, pa tudi razhod, samota. Ta zgodovina je še trajajoča, še nastajajoča in polna dvojin. Tudi Möderndorferjeva poezija o samoti, poezija o tujosti in odtujitvi je pravzaprav ljubezenska poezija, ki vselej raziskuje vzroke in posledice tega, kaj posamezniku pomeni, da ljubi in je ljubljen, in kaj pravzaprav v tej ljubezni potrebuje. Vendar njegovih pesmi ne smemo jemati iz širšega konteksta – kot take namreč niso zgolj ljubezenske, temveč bivanjske, družbene, obče človeške, morda lahko govorimo celo o poljudnosti, predvsem zaradi dostopnosti podob in jezikovnega registra.

 

Möderndorferjev subjekt je pogosto naveličan – sveta, družbenega sistema, kontinuitete, samote. Ta naveličani subjekt pa ni nujno fatalist, kvečjemu je izgubljen in negotov, a utrujen. Minevanje, ki mu je priča, opazuje skozi oči negibnega človeka. Čutnost vse bolj menja praznina in subjekt pada v pasivo. Ranljivost in izpostavljenost človeka postaja podobna tisti, ki naj bi jo predstavljala ali celo imela pesem. Tako si prek brisanja mej med poezijo in človekom pesem in človek postajata vse bolj podobna, sorodna. Človek je skupek želja in strahov, od katerih večina ni nikoli izrečena, morda celo v veliki meri neprepoznana, poezija pa njegovo razgaljenje.

 

Ena najlepših in najmočnejših Möderndorferjevih metafor je ravno njihova odsotnost, saj s tem življenju omogoči, da postane stvarno, torej da preneha biti zgolj neka metafizična entiteta in postane sosledje neolepšanih in depoetiziranih čustev in dogodkov. Kadar se avtor tovrstnih poetičnih figur vendarle posluži, so te večinoma organske in naravne, navezuje jih na prostor doma, morja, gozda, flore in favne, s čimer občutku organskosti ne škoduje, prej nasprotno. V pesmi z naslovom Dopoldanska ljubljenja na primer zapiše: »Kot dve žuželki sva / Zadrta drug v drugega,« pesem Srčika pa zaključi z »orlova gnezda (imaš) med nogami / mlade orliče in kruh / od takrat v laseh.« Njegove asociacije so nove, četudi izhajajo iz pradavnega, nam vsem skupnega hrepenenja.

 

V razgaljenosti subjekta lahko verjetno iščemo tudi izvor pogosto slišane asociacije Möderndorferjeve poezije s »pornografijo«, ki je vsekakor prenagljena in površna, saj pesnikova neposrednost nima pornografskega namena, temveč je zgolj element resničnosti. V pesmi Nesmiselna smrt nekega majskega hrošča beremo: »Ljudje so naju gledali / Priznam / bilo me je sram / zato sem te odpeljal globje v park / Med jelše in odpadle iglice / Tam sva se pofukala / kot še nikoli.« Jasno je, da je narava takšnega telesnega odnosa drugačna, bolj nagonska od odnosa, opisanega v pesmi Sadeži: »na popek položim jagodno zrnce / soli dišečo začimbo zlivam mèd / in sipljem belo seme na raznožje / pritrdim s slino besedo kot sadež / rahlo zrelo na robovih sladko gnilo…« Prav od tu izvira prej omenjena odsotnost metafor – metafora zabriše ter ukrivi resničnost in ji zato vzame aspekt pristnega, stvarnega, ker doda novo, nečutno dimenzijo, ki slika subjektov odnos do resničnosti skoraj v večji meri kot stvarnost samo. Kot taka ima moč vodenja bralčeve percepcije, njena odsotnost pa počne podobno na nasproten način, s poudarjanjem organskosti in neizumetničenosti opisanega trenutka ali doživetja, z opozarjanjem na njeno nagonskost. V pesmih, kot je Nesmiselna smrt nekega majskega hrošča, je ogolelost sveta v sozvočju z goloto posameznika.

 

Svet in življenje sta v poeziji Vinka Möderndorferja skozi moške in skozi ženske oči videna drugače, drugačen je tudi njun odnos do ljubezni, do telesnosti in do samega sebe, kar se zrcali v cilju njenega osebnega iskanja. Ženska išče varnost in toplino, predstavlja tisto, kar napolni prostor, tako miselno kot telesno, in ga morda celo lahko osmisli, moški pa to isto toplino najde v globinah njenega telesa. Ženska moškemu ni enaka, tudi ljubi ga lahko na način, na katerega ga ne more ljubiti nihče drug, tudi sam sebe ne. Prek nje doživlja svet, izhodišče za to pa predstavlja njeno telo. Zanjo pa se zdi, da ima širše cilje in hrepenenja, ki niso zgolj telesne narave, kar v njej vzbudi oddaljenost od moškega in njegovih vzgibov. Med njima se vzpostavi prepad, vmesni prostor, prek katerega se stegujeta ali pa zgolj čakata, nerazumljena. Vprašanje, ki ga postavlja Möderndorferjeva poezija, je vprašanje o telesnosti izpolnitve oziroma o njeni možnosti ali nemožnosti, vprašanje po potrebi dvojine – ali lahko telo, ki ni naše lastno, v nas doseže, kar je praznega, in ali to praznino lahko zapolni.

 

V Möderndorferjevem pesništvu, ki je sicer res v največji meri ljubezensko, se pojavlja tudi družbenokritična nota, ki je najbolj jasno vidna v zbirkah Prostost sveta  (2011) in Pesmi iz črne  kronike: stanje bp (1999). V slednjih izpostavlja krivice socialnopolitičnega sveta in artikulira nasprotujoče jim geste. Zbirka Predanost naj bi bila izvorno sicer zbirka ljubezenskih pesmi, potem pa je avtor zaradi občutka, da je zbirka z njimi prenasičena, začel iskati prehode med različnimi ljubeznimi – s tem, po njegovih besedah, zbirka zadiha. Zato je v zbirko pretežno erotične lirike umestil tudi pesmi z družbenokritično tematiko, ki ne opisujejo intime, temveč ubesedujejo resnico sveta z druge plati.

 

Zbirka kronološko sledi izidu posameznih zbirk, s tem pa tudi odraščanju in izoblikovanju pesnika in njegovega izraza. Predanost pa ni zgolj izbor pesmi Vinka Möderndorferja, niti antologija, prej biografija, ki jo celostno dopolnjuje avtorjev esej z naslovom »Vztrajanje v predanosti«, v katerem pesnik iskreno in brez poskusov olepšave spregovori o svojem ustvarjanju. Pesmi in esej predstavljajo pesnikov razmislek o lastnem ustvarjanju, pri tem pa predanost nastopa kot skupna rdeča nit, kot stanje avtorjevega duha.

 

Poetika Vinka Möderndorferja slika življenje z neverjetno iskrenostjo, navidezno lahkotnostjo in eleganco, ki se ohranja tudi v trenutkih banalnosti, ob tem pa jo odlikuje lastnost, s katero lahko povežemo tudi avtorja samega – predanost. V izboru, ki ga je pripravil sam, diha človeškost v vseh svoji niansah, ranljiva, ranjena, mogočna, nemočna, predvsem pa stvarna, snovna, otipljiva. Ta predanost človeku in njegovi ljubezni je navdušujoča, ker je organska in je ne utesni niti grafična oblika soneta, h kateri se pesnik pogosto obrne, hkrati pa je življenje Vinka Möderndorferja utelešenje ideje, vizije, ki jo njegova poezija podaja – zanj je ljubezen svoboda, ki te razje od znotraj navzven in vztrajno in nepretrgoma obstaja, vsemu navkljub: njega osvobaja ljubezen do umetnosti, kulture. Sam je na literarnem večeru, ki je potekal 26. oktobra v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani, dejal: »Morda nisem zvest človek, sem pa gotovo predan. Poezijo sam pri sebi postavljam na začetek vsega. Je temelj umetnosti, kajti človek v vsaki umetnosti pravzaprav išče pesem, in je tako skupni imenovalec vsega umetniškega ustvarjanja.«

 

Spoštovanje do Vinka Möderndorferja se poraja tudi iz dejstva, da pri njegovem plodovitem ustvarjanju ne gre za nasilno hiperprodukcijo na račun želje po kvantiteti, temveč razlog za njegovo široko in konsistentno prisotnost na kulturnem področju najdemo v njegovi želji in sposobnosti komunikacije idej svetu, za katerega se zdi, da mu še ni obrnil hrbta v neposlušnosti in ga zavrnil. Eden največjih in najpomembnejših ustvarjalcev našega časa nam tako s to zbirko ponovno dokazuje svojo predanost ljubezni, svobodi in človeškosti, moškemu in ženski, predvsem pa zavezanost besedi in ustvarjanju, poeziji.