25. februar, 2019 / Literatura / Recenzija
Tinkara V. Kastelic, rojena 3. 1. 2001, z oktobrom 2019 študentka prevajalstva na Filozofski fakulteti v Ljubljani, do tedaj dijakinja bežigrajske gimnazije. Rada ima Möderndorferja, čaj in Azurno obalo, prostega časa nima, včasih piše poezijo, še raje spi.

Vinko Möderndorfer: Navodila za srečo


Tinkara
V. Kastelic

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Založba: Cankarjeva založba
Leto izida: 2018

Vinko Möderndorfer, eden najbolj vsestranskih sodobnih slovenskih ustvarjalcev, je v minulem letu poleg antologijske pesniške zbirke (Predanost, Litera) pred nas položil tudi knjigo kratkih zgodb, zbranih pod naslovom Navodila za srečo. Obetaven naslov združuje 22 pripovedi posameznikov, zaznamovanih bodisi s težko preteklostjo ali sedanjostjo, ki si skušajo, pogosto neuspešno, priboriti svoje mesto na svetu.

 

Delo zbuja mešane občutke, najprej zaradi svoje slogovne strukture, mestoma pa tudi zaradi svoje vsebine. Kljub začetni skepsi, kajti moram priznati, da sem se čez prve strani prebijala s težavo, Navodila za srečo odlikuje svojevrstna ganljivost, zaradi katere jih kasneje vzljubimo. Zgodbe pripovedovalcev se slovenskega bralca dotaknejo ne zgolj zaradi univerzalnosti tovrstnih človeških usod, temveč predvsem zaradi svoje močne slovenskosti, saj so številne med njimi v kolektivni zavesti in zgodovini našega naroda precej pogoste; številni liki na primer kažejo eno najznačilnejših slovenskih lastnosti – hlapčevstvo. To, da so ti liki večinoma, če ne celo v vseh primerih ženske, je sicer žalostno. Večina ženskih protagonistov je neemancipiranih in submisivnih. Vseskozi dopuščajo, da moški hodijo po njih, jih varajo, zlorabljajo, zaničujejo, in glede tega ne naredijo ničesar – nasprotno, vesele so in hvaležne, ker se njihovi moški vsemu navkljub zvečer vračajo v njihovo posteljo. Kljub osebnemu spoštovanju, ki ga gojim do avtorja, se s takšnim prikazom ženske populacije ne strinjam. Srčno upam, da v enaindvajsetem stoletju ženske in dekleta povečini ne čutijo več te srednjeveške navezanosti na svojega trenutnega partnerja, da od njega niso popolnoma odvisne in mu upajo kljubovati brez pomoči tretje osebe moškega spola. V toksičnih razmerjih ni mogoče najti sreče, četudi se, zaslepljeni od ljubezni, včasih iluzorno prepričujemo v to. Človek, ki je zatrt, ne more biti srečen.

 

Zdi se, da je Möderndorfer kot priznan mladinski pisatelj v to zbirko kratkih zgodb vede ali nevede vnesel pridih mladinske proze. Slednji se občuti predvsem v ekspresivnosti, hlastnosti izražanja, ki ga opazimo pri številnih krajših zapisih, ki z odrezanimi, večinoma eno- ali dvostavčnimi povedmi še najbolj spominjajo na slog najstniških dnevniških zapisov. Osebno me ta avtorjeva izbira ne veseli preveč, saj sem namenoma posegla po »resni«, ne mladinski literaturi, in me ta nefluidnost izraza odbija, se pa zavedam, da najstnike prav ta slog pogosto najbolj privlači. Toda vsebina zgodb se nikakor ne uvršča med teme, ki jih obravnavajo dela, namenjena adolescentom, vsaj ne, kadar so podane na način, ki ga tu uporablja pisatelj, pa tudi ciljna publika verjetno niso prav pubertetniki. Na moje olajšanje se v Navodilih za srečo najdejo tudi daljše novele, ki so napisane bolj klasično in tekoče. V slednjih je protagonist pogosto v prepletu s tretjeosebnim stranskim likom, katerega usodo beleži kot zgolj njegovo lastno ali pa kot del svoje. Daljše zgodbe imajo močno čustveno noto in so povečini bolj stvarne in psihološko analitične, poetičnost pa je potisnjena na stranski tir. To je razveseljujoče, kajti avtor s poetiziranjem krajših zapisov pogosto tvega prehod v patetiko in tako na račun želje po poetičnosti izgublja na kvaliteti pripovedi, hkrati pa sem mnenja, da omenjena poetika zaradi pomanjkanja inovacije ne doprinese k umetniški vrednosti zgodb.

 

Bojim se, da Navodila za srečo zaradi svoje neposrednosti včasih z eno nogo stopajo v neko sivo polje literature, saj obravnavajo motive, ki so ravno toliko kontroverzni, da tvegajo resne obtožbe in zgroženost bralca. V zgodbi »Listi iz dnevnika« nastopa ne le en, temveč dva srednješolska profesorja srednjih let, ki fantazirata o svojih učenkah, starih okoli petnajst let. Eden izmed njiju gre pri tem tako daleč, da se z enim od deklet zaplete v razmerje, ki je predvsem spolno, in dekle z njim tudi zanosi. Težava je preprosto in jasno v tem, da dotična zgodba do tega ne izraža neodobravanja (vsaj ne dovolj neposredno), kljub temu da je to dejanje ne le moralno sporno, ampak tudi nezakonito. Pedofilija je težka tema, ki zahteva vse kaj drugega kot lahkoto in nonšalanco. Spolni odnos petdesetletnika s petnajstletnim dekletom za bralca ni erotična izkušnja, temveč prizor, ob katerem se večina preprosto zgrozi.

 

Vinko Möderndorfer je, brez dvoma, vrhunski umetnik in pisatelj, toda če bi želela poseči po njegovi najboljši zbirki kratke proze, verjetno ne bi segla po tej. Kljub karizmi ganljivih pripovedi v Navodilih za srečo ne morem prezreti omenjenih avtorjevih odločitev, ki so pomembno vplivale na delo kot celoto in mi ga zato oddaljile. Brez dvoma pa zbirka predstavlja zanimiv ansambel mnogih zelo »slovenskih« zgodb, v katerih lahko marsikateri Slovenec sam sebe zagleda v ogledalu in se tako, morda, spomni svojega lastnega recepta za srečo.