29. oktober, 2015 / Literatura

Vinko Möderndorfer: Brskanja

Lara
Paukovič

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Če imaš koga, ki ima poljube zate, lahko preživiš vse*

 

Poleg že evidentirane multitalentiranosti Vinka Möderndorferja mu je nedvomno treba priznati še eno izstopajoče področje (in eno redkih, za katerega še ni bil neposredno nagrajen), in sicer obvladovanje psihološko-socioloških fenomenov današnjega posameznika in družbe. Seveda jih po drobcih spretno vpeljuje v svojo pahljačo že izdanih besedil, vendar so še posebej izbrano in zapeljivo vpeti v njegovo najnovejšo kratkoprozno zbirko, Brskanja, ki pa je v svojem preseku sicer predvidljivo preigravanje že preverjenih tem in sloga ter nadaljevanje njegovega literarnega izražanja.

 

Z brskanjem po domala vseh življenjsko najpomembnejših razpoloženjih in zagatnostih sistema, v katerega smo vpeti, nas ustvarjalec seznani že v prvi, Božični zgodbi. S popisom potrošnikov na božični dan nas tankočutno in netendenčno opominja na pretirano poveličevanje videza, neslavno širokoustenje in predvsem na brezbrižnost do sočloveka (ko pršut postane pomembnejši od stika z znancem, pogovor s TV edini možen način komunikacije in edini prijatelji 122 programov, ki jih ponuja).

 

Preigravanje vsakdanjih tem in človeških izpraševanj na svež in privlačen način v pisateljevi neizbežni igrivi, pomirjujoči in iskreni maniri se od čutenja, ljubezni in samote preusmeri na smrt in pomen preteklosti v zapisu Preteklost v škatli. Vzpostavljanje odnosa med preteklim in prihodnjim je prikazano v misli: vedno nekdo za nekom pospravlja obleke in z motivom neizbežnosti pred minljivostjo. Ta se ponovi tudi v zgodbi Miš, kjer starejši moški, čakajoč smrt v novi garsonjeri, ugotavlja, da leta prinesejo tudi ganjenost. S humorno izbiro primerjav in neolepšujočim dejanskim stanjem (moškemu namreč krati mir soseda – našminkana pošast stara) mu uspe starost in njene zagate predstaviti tako, da prefinjeno opozori na to stanje marsikaterega sleherenika kot na pretanjeno združitev preteklosti in sedanjosti, ki mu nepoetično rečemo kar demenca.

 

Od starega moža pa v Začetku pesmi preidemo na drugačnega protagonista, študenta, ki se srečuje z univerzalnim in vsestarostnim občutjem – samoto, ki mu jo uspe pregnati s fizično združitvijo z dekletom. Vsakdanji dogodki (ta isti študent se v gospodično na prvi pogled zaljubi in ji sledi proti domu, kjer ga mora ona rešiti pred miličniki) služijo kot ogrodja, znotraj katerih umetnik gradi interier pomembnih občutij. Pri tem ne more mimo lastne profesionalne deformacije režiserske stroke, kar nadvse učinkuje v zgodbi Končno je crknila, kjer ponovitvi nekaterih motivov iz prejšnjih, precej narativnih, pripovedi zoperstavi zgoščeno in hitro odvijajoče se dogajanje s pretresljivo ugotovitvijo: če imaš samo sebe, nimaš ničesar. Teren za dve osrednji besedili je tako premišljeno pripravil.

 

Zgodba Življenje je namreč popolnoma filmska. Dialoška scenaristična zgodba para, ki na zmenke hodi v kino in se namerava preseliti v skupno najemniško stanovanje, se sicer skoraj realizira, konča pa s podobnim pretresom in besedami, kot jih je Meta v kultnem Cvetju v jeseni izrekla tik pred smrtjo – »Srečna sem«. Bolje umreti srečen kot sploh ne biti srečen, je še ena od pretresljivih poant, ki jih lahko najdemo v nizu zgodb, kjer vsaka takšna domislica oz. modrost zadane bralca v srce ali drug del telesa in ga prisili v brskanje po samem sebi. S tem procesom se še posebej aktivno srečamo v zgodbi, po kateri je zbirka dobila ime. V osnovno fabulo pogovora dveh popolnoma stanovsko in kulturno različnih parov (sin revnih južnjakov doživi nesrečo in zanj skoraj ni več upanja, vendar je edini možni darovalec srca za napol umirajočo hčer bogatih poslovnežev), so spretno vtkani nastavki za vpeljevanje različnih motivov, ki smo jih odkrivali v ostalih besedilih. Tukaj se motivni drobci združijo in na podlagi bliskovitih in napetih dogodkov skupaj s preigravanjem stereotipov dosežejo vrhunec. Nevsiljivi nauki o življenju, ki je lahko smrt, in smrti, ki je lahko življenje v bralca zarežejo kot puščice z ostrimi mislimi, ki z izoliranimi stavki (Telo je eno in ni deljivo) in sopostavljanjem kapitala, vrednot in ljubezni, odlično povzamejo rdečo nit pričujoče zbirke.

 

Srca se ne da kupiti, tako dobesedno kot metaforično, bi lahko bil drugi moto dela, ki skupaj s pretresljivostjo brskanja po spominu, življenju in človeku tvori celoto, na kateri temelji ne samo literarna zbirka, pač pa tudi – življenje samo. Sinonim zanj je tudi ta knjiga, ki jo odlikujejo ravno vsakodnevnosti, preigrane na subtilne načine in z množico idej, iz katere vsak lahko izlušči najbolj prepričljivo ali duhovito, po drugi strani pa so to še vedno vsakdanjosti, ki ne naredijo presežka – niti bivanjskega niti globoko umetniškega. Vseskozi pa je zaznavno neizbežno občutje, ki je indikator kakovostnega življenja ali razloga za pisanje: ključna je ljubezen do tega dvojega. Po vsem, samo še ljubezen.

 

____________________________________________________________________________________

 

* Moto obravnavane kratkoprozne zbirke iz rokopisa.

450