• Datum objave: nedelja, 21. maj 2017
  • Vid Rotvejn Pajič: Menažerija lorda Monkinga

    Lord Monking se je na svojem udobnem ležišču prevalil z ene strani na drugo. Igrivi žarek mu je posvetil naravnost v obraz. Zavzdihnil je in svoje stare noge počasi spustil na tla. Edino, kar je dobro na jutrih, je nejevoljno pomislil, je zajtrk. Želodec mu je v odgovor pritrdilno zakrulil. Ko je naposled vstal, je postelja vabljivo zašumela in Monking je stresel z glavo. Zdaj res ne sme zaspati. Delo ga čaka.

     

    Sprehodil se je po lesenem podu vse do vhoda in pod podbojem za trenutek postal, da se je dodobra pretegnil in si z užitkom povrtal po nosu. Izcedek si je obrisal ob telo in nadaljeval sprehod po svojem domovanju. Njegov dvorec, kot ga je rad poimenoval, ni bil ne vem kako velik, ampak bil je njegov. Pravzaprav je imel samo dve sobi; eno, v kateri je spal in drugo, v kateri je počel vse ostalo, kar pač počnejo gospodje njegove baže. Da, res ni bil gromozanski kakor tisti od lorda Greyfanda ali tako razkošen kakor tisti od lady Yypotamus, ki je premogel celo bazen, a ga je naravnost oboževal. Tu je preživel vse svoje življenje in ne bi ga hotel zamenjati za nobeno drugo graščino.

     

    Prispel je do svoje mize, kjer ga je kakor vsak dan pričakal zvrhan obrok svežega sadja. Tu so bila jabolka, banane, mango in še kaj. Njegov služabnik Greeny, ki mu je služil, odkar je pomnil, je bil resnično zvest. In točen. Yypotamusova in Greyfand zagotovo nimata takšnega, je zadovoljno pomislil in se hlastno lotil okusnega zajtrka.

     

    Ko je pojedel, se je na široko pretegnil. Kaj naj stori sedaj? Sončni žarki so resda vabljivo kukali skozi vhod, a kaj če bi še malo posedel? Nič, se je odločil, delo je treba opraviti čimprej. Odracal je torej do vhoda in odsunil vrata. Svetloba ga je za nekaj trenutkov zaslepila, nato pa se mu je odprl pogled na njegov prečudovit vrt. Ponosno je zagodel. Na rumeno rdeči trati sta stali dve mogočni drevesi, po katerih je kot otrok rad plezal, večino ostalega pa je prekrivalo bujno zelenje. Na njegovi desni se je vzpenjala gmota skal, ki se je imenovala Siva gora, in metala svojo senco na njegov raj. V poletnih dnevih je bilo prijetno poležavati ob vznožju in se hladiti.

     

    Skoraj se je že odpravil tja, nato pa se je spomnil, da ima vendarle še delo. In do najlepšega dela svojega vrta sploh še ni prišel. Odhlačal je prav do roba svoje posesti, ki ga je omejevala močna železna ograja. Od tam je lahko nemoteno opazoval svojo menažerijo. Veličastna menažerija je bila to, polna bitij raznoraznih oblik, velikost in barv; nekatera so se premikala po dveh okončinah kakor on, ostala pa so se kobacala po štirih. Bila je tudi zelo velika, prepredale so jo mnoge poti in nekatera drevesa, končevala pa se je šele ob posestih drugih lordov. V daljavi je lahko celo videl celo lady Yypotamus, kako se važi v svojem bazenu. To mu je nekoliko pokvarilo razpoloženje, a še vedno ni odvrnil pogleda od kopice nog, ki se je podila pred njegovimi oči. Naenkrat sta se pred njim ustavili dve manjši bitji, ki sta po njegovem izgledali kakor opici. Z izbuljenimi očmi sta nepremično strmeli vanj. Hrano hočeta, se je domislil in se spomnil, kaj je pravzaprav njegovo delo. Menažerijo je Greeny resda redno krmil; nekatere dvonožne opice so ves čas hodile z rokami polnimi hrane, a če sam ne poskrbi za prehrano, bodo pozabile, kdo je gospodar, si je mislil. Iz globin svojega plašča je povlekel jabolko, ki mu je ostalo od zajtrka, in ga zalučal proti bitjema, vendar sta le preplašeni skočili vstran in začeli vreščati. Vsak dan ista pesem. Krasno, je namrgodeno pomislil. Enkrat te dni bo izgubil potrpljenje. Trudiš se in trudiš, bitja pa tako.

     

    Vreščanje dveh bitij je privabilo še druga, ki so ga zdaj z zanimanjem motrila. Nekajkrat je stresel ograjo, da bi jih preplašil, in bitja so se res nekoliko odmaknila, a odšla niso. Pravzaprav se je zdelo, da jih to samo še bolj zabava. Danes ni moj dan, ga je prešinilo. Počasi se je začel dolgočasiti, zato se je odpravil nazaj v svoj dvorec. Namenil se je proti ležišču, ko je nekaj ujelo njegovo pozornost. S kotičkom očesa je na strani, kjer se je nahajalo služabniško krilo, opazil zaplato luči. Po navadi zaprta vratca so bila nekoliko priprta. Tam mora spati Greeny, se je spomnil. Še nikoli ni bil tam. Mogoče pa ga lahko enkrat tudi on preseneti in mu prinese hrano? Kroglic je imel še dovolj. Grem, si je dejal, gospod ima v svojem dvorcu pravico iti, kamorkoli hoče. Previdno in na trnih se je sprehodil do tja in se ustavil tik pred vrati. Nekajkrat je globoko vdihnil, da bi se pomiril, nato pa ga je oblil pogum in z enim potegom je odprl vrata.

     

    Pred njim se je prikazal kratek hodniček. Tukaj živi Greeny? se je vprašal, preden je opazil drugo svetlobno zaplato na drugi strani hodnička. Odbrzel je po hladnih tleh in odsunil še ta vratca. Zdaj ga je šele zaslepila svetloba! In tako čudno je bilo vse skupaj! Znašel se je v svoji menažeriji. In tokrat ni bilo ograje! Zdaj ima svoja bitja na dosegu roke in končno jih bo lahko nahranil, podrobneje preučil in se morebiti s katerim od njih celo inteligentno pogovoril.

     

    S te perspektive je tudi videl ograje drugih posesti, za mnoge sploh ni vedel, da obstajajo, ampak, ja, tam je bil velikanski grad lorda Greyfanda! In tam bazen lady Ypotamus! Morda ju bo lahko obiskal. Morda se bo lahko celo skopal v bazenu. A najprej menažerija. Živalce so zdaj pobezljale, ko so ga opazile. Nič več ga niso z zanimanjem motrile, ampak so bežale. In vreščale. Predvsem vreščale. Lačne so, se je spomnil. Stekel je po potkah menažerije in podil opičja bitja. Podrl je prvo, katero je dohitel in jo pribil k tlom. »Zakaj bežiš?« jo je pobaral. V odgovor je dobil tišino. Niti vriska. Mogoče pa le niso tako inteligentna, kot je mislil. Pustil je torej to bitje in se zapodil za drugim. To je bilo za malenkost manjše in ni imelo kratkih dlak, temveč dolge in svetlikajoče rjave. Ni ga podrl, temveč ga je samo prijel za glavo in mu pred obraz pomolil mikavno jabolko. Zanimivo, a ni hotelo jesti. Niti vreščati. Samo – hlipati. Da, njegove oči so se omokrile. Očitno ne ve, da je hrana dobra. Na silo ga je poskušal nahraniti, a ko se je trudil, da bi mu odprl usta, so ta dobesedno odletela in iz njih je brizgnila nekakšna rdeča tekočina. Spomnil se je, da je tudi sam včasih šprical takšno rdečino, a vedno ga je Greeny pokrpal. Gotovo bo znal tudi njega, se je potolažil, a opičjak je padel na tla, kakor je bil dolg in širok. Zdaj ga je šele zagrabila jeza. Kako si ta bitja drznejo ga ne ubogati! On je vendar gospodar! Jezno je ulovil tretjega primitivca, ki je bil velik komaj kakor štručka. Mora mu pokazati, kdo je glavni! Pograbil je njegovo roko, ga nekajkrat zavihtel in roka se je preprosto odtrgala, da je neciviliziranec odletel in za sabo puščal lok rdeče vode. Besno je zarjovel in začel preganjati svojo menažerijo. On je poglavar! On je vladar! On je intelektualec in civiliziran! Polovil je tako še nekaj bitij in si jih pokoril. To jih bo naučilo!

     

    Pred njim se je nenadoma prikazal Greeny. Končno! Greeny mu bo lahko vse razložil. Ampak – Greeny je bil tokrat drugačen. Izginil je prijazen nasmešek, ki je običajno kraljeval na njegovem obrazu, niti ni bilo več očetovskega svetlikanja v njegovih očeh. Pravzaprav se je zdel preplašen. In v rokah je držal nekakšno palico. Sivo palico, iz kakršnih je bila ograja, vendar debelejšo in z luknjo. Naenkrat se je pojavilo še več služabnikov, vsak s svojo palico v rokah. Greeny ima torej prijatelje, se je namrščil. No, saj je bilo vseeno. Gotovo mu bodo vse razložili in ga morebiti celo počohali po plašču, kakor je to vedno počel Greeny. Začel je teči proti njim, napol jokajoč in napol vesel, da se bo njegov obisk v menažeriji končal. Skoraj je že bil pri njem in samo en skok je bil oddaljen od njegovih rok, ko se je zaslišal glasen pok in nekaj ga je močno zabolelo prav po vsem telesu. Naučil pa sem jih vendarle, je še pomislil, ko mu je rdeča voda pričela močiti kot noč črn plašč.

     

    ***

     

    Zgodbi Vida Rotvejna Pajiča Menažerija lorda Monkinga je na literarnem natečaju Rdeča nit žirija v sestavi: Nastja Bojić, Žiga Kovač, Koridorjeva literarna urednica Lara Paukovič in predsednica žirije red. prof. dr. Alojzija Zupan Sosič podelila tretje mesto.

    Sorodni članki: