18. avgust, 2016 / Literatura

Uroš Prah: Tišima

Katarina
Rakušček

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

MOLČEČA TELESA

 

“[…] resničnejši hrup – /

grozno gostoto umirjene besede. / Ki brenči.”

 

Pesmi zbrane v Tišimi niso spektakularne. Ker so (večinoma) tako kratke, da jih lahko zajamemo z enim samim pogledom, jih hitro spregledamo, pozabimo. Ne poznajo ekspozicije, ne vodijo postopoma k višku – so natanko najvišje. Zato pa so, čeprav kratke in ne posebno kompleksno strukturirane, po mojem mnenju hermetične – kar v tem kontekstu pomeni: goste do trdnosti, neprebojnosti in neprehodnosti.

 

Gostota pa je lastnost teles. In tu so pred nami pesniška telesa.

 

Pesmi so, kot že rečeno, kratke, večinoma enokitične. Pogosto spominjajo na drobce ali fragmente. Tudi njihovi verzi so kratki in prosti. Ob tihem branju pa je zelo lahko spregledati značilno in izjemno učinkovito zvočnost, ki jih preveva. Ker sem imel sam vsaj dvakrat priložnost prisluhniti branju iz te knjige, lahko mirno rečem, da gre v večini – kar je po siceršnjih izkušnjah redkost – za pesmi, ki zares zaživijo šele ob glasnem branju, ko sopostavljene in na videz nesmiselno ali celo nasilno transformirane besede (npr. že naslov) prav skozi svojo zvočnost ustvarijo trenje, ki izrazi njihovo telesnost. Prisotnost gibanja oziroma glasu, materializacija pesmi tako pogojuje občutenje razgibanosti, celo prisotnosti, ritma. Ob tihem branju je namreč za isti učinek potreben neprimerno večji napor, ki se zlahka ponesreči in konča v monotoniji.

 

Temu osnovnemu materializmu je ustrezna vsebina, ki je popolnoma snovno telo. Vse ubesedljivo je izraženo z gibom ali vpisano v anatomijo: “Po 62 letih na tem svetu nekaj / vem. Ničesar ni za očmi človeka, / ki mi sedi nasproti, ki pije z mano.”

 

Telo, ki se izpesnjuje, pa ni niti dekadenčno, izčrpano, bolno, razpadajoče, niti vitalistično, zdravo, močno. To je telo na meji nelagodja. Telo, ki beži, telo, ki je zakrčeno, telo, ki si je ravnokar oddahnilo:

 

“[…] trzniti – bolščati – malo bruhniti
kislo lužico /spraviti
to zadnjo polovičko iz sebe/
nagibajoč se čez kislo polovičko
vdihniti zimo
biti bolje ”

 

Čeprav bi lahko zaključili, da gre za vsakdanje, realistično telo v zlati sredini med poveličanjem in ponižanjem, je bolje reči, da gre za fiktivno telo. Čistemu materializmu navkljub telo, s katerim se soočamo, ni omejeno s človeško anatomijo: “Ne v krč sanj, kjer ti iz zategnine izraščajo krila […]” Torej telo, katerega izrastline, izbokline, zategnine, geste izražajo neko konkretno prostorskost občutja. Temu analogen je pesniški postopek, ki zgošča jezik in včasih maliči besede v neko konkretno, to je: telesno izkušeno totalnost:

 

“O, o, o,
bolj dol, Dane –
kjer se lišaj v sluz obrača,
kjer se črna v črno vrača
tam plesem.”

 

Vendar nikoli ne gre za pretiravanje oziroma sadistično veselje nad nasiljem – kajti  govorimo o nasilju; nad jezikom, nad telesom, nad bralcem, nad sabo: “Lepota je v razgrnitivi jezika kot nasilja, / ki se razkači / in ti razpre medenico, / prasica.”  

 

Zgoščenost telesa poezije je sila, ki nujno vrši nasilni pritisk. V daljših tekstih se ta pritisk nekoliko porazgubi, razprši, zato daljše pesmi učinkujejo bolj refleksivno, deskriptivno in manj gosto, čeprav ohranjajo osnovno paradigmo teles(neg)a. Tudi tako se izkaže neka temeljna umirjenost zbirki podloženega ritma. Ta je dokaj močno prisoten. Hitro je namreč moč opaziti ponavljanja določenih tem, formulacij in podob – gest: “Tako miren sem zgolj zato, ker sem tako jezen. / Jeza te ne bo pripeljala nikamor. / O, jeza me ne pelje, jeza me vodi. / Mimo.”

 

Telo, ki je upesnjeno – razširjeno fiktivno telo, pred nami – ali bolje z nami – pleše. Svojo gostoto stika z našo gostoto, pri tem seveda nujno vdira in prodira v nas. Tak je zakon teles, ki se s silo gibljejo v ritmu. Toda čeprav so te pesmi trde in prodirajoče, so tudi umirjene – neboleče, prijetne: “Iz sključitve bo tudi tu nekaj zraslo / iz na eni strani stisnjenih, / zdrgnjenih in na drugi  / razmaknjenih vretenc –”      

prah