4. marec, 2019 / Literatura / Recenzija
Aleš Jelenko (1986), magister managementa; pesnik, pisatelj in urednik ter prejemnik nekaterih (ne)pomembnih literarnih nagrad na slovenski in tuji sceni. Izdane knjige: Spopad z moralo (Ekslibris, 2010), Kontejner (Volosov hram, 2016), Prvinska govorica (KC Maribor, 2017) in (Ne)obstoj (Volosov hram in JSKD, 2018).

Tone Škrjanec: Dihaj

Aleš
Jelenko

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Založba: Center za slovensko književnost
Leto izida: 2017
Spremna beseda: Primož Čučnik

Tone Škrjanec nadaljuje tam, kjer je končal; njegova nova pesniška zbirka z imenitnim naslovom Dihaj namreč ne prinaša nič posebej novega v avtorjev opus, kar pa ni nujno slabo, saj se Škrjančeva poezija iz zbirke v zbirko pretaka, vrtinči in prečiščuje.

 

Škrjanec se tako tudi v tej zbirki dosledno izogiba velikim začetnicam, pravi namreč: »z malo pišem iz čiste radosti in lenobe,« toda ta lenoba je v resnici začetek avtorjeve svobode.  Zbirka, ki je razdeljena na tri sklope (»Konec konca«; »začetek, Šum« in »Mandala«), vsebuje 63 pesmi, v katerih se Škrjanec – v prizemljenem in pogovornem jeziku – ukvarja z navideznimi vsakdanjostmi in nepomembnostmi, ki pa vselej skrivajo nekaj več – pogosto gre za prevpraševanja človeških odnosov in negotovosti bivanja v tukaj in zdaj. Toda avtor nikakor ni vseveden: »razmišljam, pa vseeno ne vem,« zato se nikoli ne dvigne nad bralca, nasprotno – s svojo preprostostjo in hkrati (ali pa ravno zaradi tega) brezkompromisnostjo mu uspeva misli brez kakršnekoli patetike zlivati na papir.

 

Zdi se, da so njegove »najmočnejše« pesmi še vedno tiste najkrajše, v katerih z zgolj nekaj verzi pričara neponovljivo vzdušje: »poznamo veliko vrst tišine. / večinoma so samo približki. / rastline, recimo, / kadar jim je težko, / jočejo povsem neslišno.«

 

Škrjanec se – kot že ničkolikokrat doslej – veliko ukvarja s telesi, lepoto, gibi in vonjavami: »pila sva pivo, / govorila malo / o Malti in opazovala / mlada dekleta, / kako so skozi gozd dežja / vrtele svoje ritke / v šortsih.« In nikoli, res nikoli ne skriva, kam je uperjen njegov pogled: »ta večer ob hladnem pivu / z rdečim soncem na velikem platnu / in razgledom na res fantastičen dekolte, ki se hihita za sosednjo mizo.« Toda pesnik se tukaj ne ustavi. Z nekim uvidom v osrčje družbe se razpre tudi njegova družbeno angažirana plat: »zidove podiramo zato, / da kmalu kasneje zgradimo / nove in še slabše in še večje. / da še bolj ne vemo.« In ravno takšni verzi, ki iz te ležerne nedejavnosti butnejo v bralca z vso silo, so Škrjančevo najmočnejše »orožje«. Še kako se namreč zaveda, da je poezija tukaj tudi zato, da človeka spominja in opominja: »v vsaki pesmi se mora / pojaviti drevo ali žival, / je enkrat rekel Matthew. / res je. in še vse ostalo, česar se komaj še kdaj spomnimo, / da obstaja in za kar bi / večinsko mnenje / trmasto vztrajalo, da tega / sploh nikoli ni bilo.«

 

Morda se avtor v primerjavi s prejšnjimi knjigami v zbirki Dihaj večkrat sooča s svojim koncem: »mislim, da letim / pa samo padam. pridi mehka megla, / priplazi se do moje hiše.« S tem nakaže, da se vse bolj zaveda svoje minljivosti; človeško življenje ni večno, vsi »odhajamo«: »ne vem točno ali še napol spim, / nisem še v tem svetu, / ki je vsak dan manj moj / in vztrajno drsi tja nekam.« Toda Škrjanec, ko njegove misli preveč zatavajo v neznano, enostavno spremeni perspektivo, da je lažje: »ko zagledam luknjo, pogledam stran / in se delam, da je ni. nič ne vprašam. / potem je za spoznanje bolje.«

 

Tone Škrjanec je s svojo zbirko Dihaj vtisnil nov pomemben mozaik v slovensko pesniško sceno. Vpliv ameriške poezije je sicer začutiti na vsaki strani – predvsem imam v mislih to bitniško ležernost: »še malo ostanem. / preveč sfukan / da bi bral, / preveč sfukan, / da bi spal« –, a na nek škrjančevsko izdelan način. Le on namreč lahko v verze zapiše kakšen ujet trenutek s toliko občutka za razvijanje vzdušja. Zagotovo se pozna, da Tone Škrjanec prevaja ogromno ameriške poezije v slovenščino. Pa saj, kaj bi govoril – vse so lepo zapisali v utemeljitvi ob prejemu Jenkove nagrade: »Škrjanec ostaja na sledi poeziji, ki se izogiba velikim izjavam in gestam, kot bi hotela resnično zajeti in pokazati svet, ki jo obkroža, pa se zaveda vseh pomanjkljivosti jezika in človeškega dojemanja sveta. Zato govori šele, ko ujame hip nenadejanega, ki se lahko utrne kadar koli, in je lahko zdaj kaplja sline na koži ali pivska pena, ki se ‘izredno lepo svetlika v zgodnjem popoldanskem soncu’.«