15. januar, 2018 / Literatura / Recenzija

Tibor Hrs Pandur: Notranje zadeve

Bine
Debeljak

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Od prvenca Tiborja Hrs Pandurja (Enerđimašina, Center za slovensko književnost, 2010), je minilo sedem let. To je vsekakor dovolj časa za dober korak naprej. In videti je, da je Pandur čas dobro  izkoristil. Ne gre le za to, da v novi zbirki, ki je najprej izšla v srbskem prevodu, zdaj pa tudi v slovenščini, nismo več soočeni z, kakor je bilo rečeno o njegovem prvencu, mlado in začetniško, malo idealistično in malo usekano, pa malo subtilno in malo zajebano poezijo. Ne. Ta čas je predvsem pustil jasno sled v Pandurjevem pisanju in izpilil pot, špuro, po kateri pesnik roma: če v prvencu prisotni momenti enerđija delujejo kot mistični izbruhi, se v novi zbirki ta mistična blaznost izjasni in to, kar je prej obstajalo kot namig, postane dejstvo. Sama prisotnost poezije se izkaže kot nujna za preživetje. Ali drugače: “Kjer ne bo poezije / Ne bo človeka” (Osvobodi trg sebe)

 

Precej zajetni knjigi poezije se čas nastajanja ne pozna, saj večina pesmi učinkuje sveže. Sicer sem sprva imel občutek, da berem mrtve in nedefinirane stavke, skratka jezikovne gmote, ki izginjajo, medtem ko bralca drkajo v glavo. Bil sem v zmoti, saj se postopoma pokazalo, da je zbirka Notranje zadeve v prvi vrsti živa in konkretna mašinerija, kot takšna pa trenutno izstopa iz scene sodobne slovenske poezije. Pandurjeve pesmi so zapisane večni sodobnosti in večni aktualnosti. Na nek način so anahrone, a ne gre le za to, da bi morali pesmi znova in znova brati, temveč ravno, ker se ne da “razbrati”, kdaj bi morali te pesmi brati, kdaj bodo aktualne in sodobne, jih moramo brati in se k njim vračati.

 

Pesnik je lačen glasov, lastni mu ni dovolj. Hlasta in išče vse možne interakcije, išče način, kako bi glasove vsrkal vase. Najde jih v sanjah, v poročanju tik ob prebujenju. On poroča, mi beremo. Beremo monologe in dialoge s sanjskimi osebami, s tistimi, ki ne obstajajo drugače kot skozi pesnikovo nezavedno. Toda: “Že ker je bil skozi zavest, predstavlja telo” (Edit Wars 2.0.). Nič ni postavljeno pod vprašaj. To mi pomeni, da berem še bolj v živo, v tkivo.

 

Omenjeno pesniško hlastanje se izkaže za produktivno, saj glas pesnika deluje kot glas bralca, sanjska projekcija pesnika kot sanjska projekcija bralca. Sanjski svet, ki je dan, se vrednoti skozi isti sanjski glas. Deluje, kot , da nek skupek skupaj reče bobu bob: “In kako je glas / Ta razporejena / Krhka packa črnila / Ki vibrira / Vse, kar imamo / Vse, kar nam je ostalo / Vse, s čimer se vrednotimo / Glede na to, kako te sanje vrednotijo drugi” (Brutalci).

 

Eden izmed motov, ki odpirajo Notranje zadeve, citat iz avtobiografije nemškega dramatika Heinerja Mullerja, veli: »Ves napor pisanja je doseči kvaliteto lastnih sanj, tako kot neodvisnost od interpretacije.« Pandurjevi poeziji to uspe. Uporaba klasičnih metafor v Pandurjevem vokabularju je prej izjema kot pravilo. Veliko več da na straightforward medbesedilne fore. Izriše se poznana pokrajina, znane situacije in tako po večini Pandurjeve pesmi zares ne zavezujejo h kakršni koli interpretaciji.

 

Pandur jezika ne neguje. Vsaj ne v smislu, v kakršnem mu pozornost posveča večina pesnikov in pesnic. Dovolil si bom parafrazo sklepnih verzov pesmi Sext in zapisal, da povečini deluje Pandurjev »jezik kot večno neprevedljiv v pesniški jezik«. Je pa namen jezika pri Pandurju, kot rečeno zgoraj, vsekakor komunikacija, med pesnikom in njegovimi projekcijami, med pesniki in bralci, skratka, med raznoraznimi skupki. Jezik je zelo navaden in postaja mehanski, a ravno to ima zanimivo posledico: jezik deluje živo, ustvarja občutek življenjske nestalnosti. Živost jezika pokaže, da za kvaliteto pesmi ni zmeraj najvažnejši jezik. A na drugi strani so prisotni trenutki, kjer si jezik želi biti izrazito pesniški. Takrat ga pesnik skoraj “muči”, v želji, da pride blizu pesniškega. Tako si je mogoče razlagati  prisotne glasovne figure, predvsem uporabo rime, ki nemalokrat delujejo prisiljeno.

 

Razvidno je pesniško brisanje meje med javnim in zasebnim. »Osebnost se krči, da bi se lahko napolnila z javnimi informacijami.«, zapiše Muanis Sinanović v spremni besedi. A čigava osebnost? Pandurjeva? Bralčeva? Če ostanemo zvesti trditvi o komunikaciji med bralcem in pesnikom, to velja za oba, za bralca in pesnika, hkrati pa Sinanovićeva analiza Pandurjeve poezije predstavlja protiutež (in je tudi inverzno strukturirana) bolj popularnim analizam javnega in zasebnega, ki pravijo, da se javni prostor krči in izginja ter se napolnjuje s privatnim.

 

Neobvladljivost v novi Pandurjevi zbirki, ki pomete stran začetniško zajebanost, zaseda dvojno mesto. Na eni strani se zdi, da pesmi uhajajo globljemu premisleku in ostalim kalupom, na drugi strani pa zbirka uhaja klasičnemu formatu pesniške zbirke. Vsekakor je zbirka premili označevalec; knjiga, če ne že bukla, je veliko bolj primeren. Ta, druga stran neobvladljivosti prinese občutek šibkosti, bralčevega omaganja. Se zbirka res konča z zadnjo pesmijo ali pa morda že sto ali stopetdeset  strani prej? Čeprav od neke točke dalje bralec stopi v (ne)končen labirint, ta zagotovo ni nič manj kvaliteten, a tudi ne doda nobene prave teže.

 

***

 

»Moji mladeniči ne bodo delali. Kdor dela, ne more sanjati; modrost pa prihaja v sanjah«, je citat Poglavarja Smohalle, ki služi kot še en moto zbirke. Notranje zadeve so zrela knjiga in Pandur je s svojim sedemletnim sanjarjenjem  ponovno opozoril nase. Pristal je na vznemirljivem polu sodobne slovenske poezije. Fura svojo špuro dalje oz. drugače: mora furat svojo špuro dalje. Tokrat s tem, da živi sanje. Kajti kot pravi v pesmi O ladjah vesoljskih: /Da se ne zbudiš / Da dalje sanjaš / Da sploh preživiš.

 

 

1385