20. aprila, 2017 / Literatura

Svetlana Makarovič: Zima vezilja

 

Za tiste, ki spremljajo dela Svetlane Makarovič, ni skrivnost, da umetnica obožuje najbolj mrzli letni čas. To je dokazala že mnogokrat, npr. z baladno pravljico Sneguročka in pesniško zbirko V tem mrazu, v letošnji zimi pa tudi z novo pesniško zbirko haikujev z naslovom Zima vezilja.

 

Tako kot v prejšnjih pesniških zbirkah je tudi v to pesnica uvezla grozo in lepoto sveta. Zadnja se ne kaže (le) iz ustvarjanja besedne umetnosti, temveč iz zimske narave, še posebej se »leskeče« iz žleda, ki je tudi eden izmed pomembnih nagibov, da je zbirka sploh nastala. Ko je Svetlani Makarovič slikar Andrej Brumen Čop podaril risbe žleda, ki so objavljene v knjigi, se ji je zasvetila »tista daljna zvezda«, »ki je čez dan ne vidim, a vendar vem, da je«. To je tudi verz, ki je do zdaj veljal za njenega zadnjega.

 

Haikuji Svetlane Makarovič mnogokrat spominjajo na njeno predhodno pesnjenje: preoblikovanje verzov znanih ljudskih pesmi, občudovanje narave in razkrivanje človeškega nasilnega ravnanja z neživo naravo, živalmi in sočlovekom – partnerjem, zakoncem, otrokom, tujcem. Neposredni, predirljivi bolečini stoji nasproti tiha, a opazna naravna lepota, ki le spremlja človekova dejanja, ne more pa jih preprečiti ali kakor koli poseči v dogajanje. »Tiho četa gre. / Pot se spušča k prepadu. / In mesec nad njo.« Trpljenje povzroča človek, ki nastavlja pasti in ima kamen v obliki srca ter kožo iz ledu. Čeprav se zdi, da ima moč nad vsem, pa je njegova zmaga nad šibkejšim jalova, moralno oporečna. Njegova logika je mestoma ironizirana z nesočutnimi navideznimi izrazi tolažbe: mrtvemu ni več mraz in tujki bo lažje, ko ji bo otroka vzela zima.

 

Narava, npr. snežno bela sovica, lesketajoč žled in kristalna noč, pa pomiri s svojo milino in nežnostjo, da v bralcu ne ostaneta samo trpkost in brezizhodnost, temveč tudi upanje, da obstaja nekaj živega, ki ne stori hudega in ne pozna zlobe.

 

Sicer večinoma že znani Svetlanini motivi so v strogi haikujevski obliki obdelani drugače, pogosto je vsak verz poved in hkrati slika: »Potok ustavljen. / Zelo daleč jezero. / Okostje račke.« V kratkih trivrstičnicah – prvi in tretji verz obsegata pet, drugi pa sedem zlogov – pesnica brez težav sestavlja zgodbe, s čimer se je zagotovo vpisala med najboljše slovenske haikuiste. Še vedno jo navdihujejo ljudske pesmi, ki s prenovitvijo ali kontekstom bralca pahnejo iz veselega vzdušja v mračno. Tako je namen nakupa hribčka čisto drugačen, kot ga poznamo sicer: »Siva sutana. / En hribček si bo kupil. / Bo križe sadil.« Ali pa »Daleč so vojne. / Sekaj, sekaj smrečico. / Božični puran.«,pri čemer zaslutimo brezbrižnost do trpečih v vojni in uničevanje narave, medtem ko praznujemo božič, kar je nekaj čisto drugega, kot sicer dojemamo praznovanje božiča. Na človekov mačehovski odnos do narave opozarjajo tudi človeške smeti pod snežnimi rjuhami (te smeti lahko razumemo tudi kot človeške slabe vzgibe), ubite ali poginule živali in njihove kosti. Da je avtorica na strani narave, in ne ljudi, nakazujeta tudi edina nagovora, v katerih so nagovorjene živali; veverico sprašuje, ali spi (je morda mrtva?), ptičke pa, ali bo prišla pomlad, ko nas več ne bo. Ker je haiku s tem vprašanjem zadnji v celotni zbirki, predstavlja slovo od zime in pozdravlja novo, kar prinaša naslednji letni čas, a ta ne spada v to pesniško zbirko. Vprašanje, ki ga postavlja pesniški subjekt, je pravzaprav retorično vprašanje, ali bo človeštvo v prihodnosti boljše, bolj sočutno, bolj solidarno in spoštljivejše do drugega in narave.

 

Svetlana Makarovič v svoji pesniški zbirki ni pozabila niti kritično dregniti v aktualne tematike, tokrat je ost namerila na zaprtje mej za begunce z nevarno žičnato ograjo: »Žica, ki rani. / Mokre bose nogice. / Na drugi strani.« Pomanjševalnica nakazuje na otroka oz. otroke, kar je v zbirki Zima vezilja pogosto. Nanje spominjajo tudi otroška risba v zapuščenem domu, tujkino dete, otroška (lačna) usta, jok izgubljenih otrok, negiben deček. Nebogljena bitja so vedno žrtve odraslih, največkrat staršev, na kar avtorica opozarja tudi v drugih zbirkah (Srčevec, Sosed gora, motiv desetnice v Volčjih jagodah).

 

Podobno, kot je bila Svetlana Makarovič že v drugih pesniških zbirkah skeptična do srečne ljubezenske zveze in zakona (npr. v pesmih Kača, Ljubimca in Igla), je temu prepričanju ostala zvesta tudi v haikujih, in to nazorno prikazala. Leto dni poročeno dekle se namreč svojega moža boji, zato ima zapahnjena vrata, sneženi mož pa se reži poročnemu vencu. Poroka, ki ji je pesnica ušla zadnji hip, ni tisto, po čemer bi bilo smiselno hrepeneti, meni. Dvema pa nič dobrega ne obetajo niti veje, saj se med njimi prepletajo žive in mrtve.

 

Je to morda namig tudi na to, da celo narava ni vedno le prijazna? Tudi zima vzame otroka in ostro kamenje lahko rani, vendar je vedno v ozadju slutiti človeka in njegova storjena ali opuščena dejanja.

 

V zbirki Zima vezilja ni večjih novosti, temveč za Svetlano Makarovič značilni teme motivi. Nova je predvsem oblika – haiku, v katerih avtorica doseže sporočilnost, s katero bralca očara ali zbode.