• Datum objave: sreda, 10. avgust 2016
  • Stephen Greenblatt: WILL IN SVET, Kako je Shakespeare postal Shakespeare

    V letošnjem letu, ko mineva štiristo let, odkar je umrl William Shakespeare, eden največjih dramatikov, smo Slovenci končno dobili prevod odlične biografije tega velikega moža. Stephen Greenblatt, eden od začetnikov in utemeljiteljev novega historizma v literarni teoriji in strokovnjak na področju Shakespeara, je leta 2005 napisal obširno in izredno berljivo delo o življenju znanega dramatika, ki ga je v slovenščino prevedla Marija Zlatnar Moe. Knjiga, naslovljena Will in svet, Kako je Shakespeare postal Shakespeare, bralcu ponudi zelo podroben vpogled v življenje in delo Williama Shakespeara. Avtor pristopa k tematiki po metodi novega historizma ter tako tako življenje kot delo Shakespeara obravnava v okviru dobe, v kateri je ta ustvarjal in živel. Pokaže nam, kako se v njegovem opusu odražajo dramatikovo osebno življenje, izobrazba, zakon in vera.

     

    Ravno prevod tega dela pa je omogočil, da se je Greenblatt 30. junija 2016 ustavil v Ljubljani, kjer je imel predavanje o sveže prevedenem delu, Shakespearu in njegovi globalnosti. Kljub temu da je Shakespeare v svojem času malo potoval ter ga izven Londona niti niso poznali, je skozi leta postal najbolj poznan svetovni dramatik. V času njegovega življenja, nasprotno, sta bili v nemščino prevedeni le dve njegovi deli, pa tudi v Angliji izdajanje njegovih knjig ni bilo ravno množično, čeprav je bilo tiskarstvo v razcvetu. Posebnost njegovih del pa je, da so tudi po štiristo letih še kako živa. Lahko bi tudi rekli, da Shakespeare še ni postal nekaj, kar bi postavili v muzej. Živi tako na odrih svetovnih gledališč kot v samih delih, čeprav jih ni pisal za branje, ampak za uprizarjanje. Pri njem imajo tako tragedije kot komedije zelo močan seksualni naboj, dotika pa se tudi tem, ki še danes predstavljajo tabu, kot na primer transseksualnost. Ravno to je razlog, zakaj Shakespeare v svojem času ni bil tako sprejet. A prav ta revolucionarnost in odprtost mu svežino dajeta še danes. Znano je, da so njegova dela pred izvajanjem mnogokrat morali kar precej popraviti, pa naj je bilo to zaradi provokativnosti ali pa zaradi neverjetno zvite uporabe metaforike in besednih iger. Vse to priča, da je bil Shakespeare velik mojster angleškega jezika.

     

    Na predavanju je bilo govora tudi o tem, do kakšnih razlik in napak lahko pride v različnih izdajah Shakespearovih dramskih del. Ko je Shakespeare umrl, je namreč izšel portfolio njegovih iger, razdeljenih po žanrih. Poskušali so jih prodati tako, da so zagotavljali, da so le te izdaje pravilne, starejše pa polne napak. Ko strokovnjaki tega področja dandanes ugotavljajo, katere verzije so v resnici prave, saj razlik vsekakor ni malo, jim zelo prav pride uporaba novega historizma. Zgodilo se je namreč, da so v času izvajanja igre namesto imena lika zapisali ime igralca ter še mnogo podobnih drobnih napak, ki danes povzročajo precejšnje nejasnosti, pa tudi prepire med strokovnjaki.

     

    Greenblatt je hkrati predstavil eksperiment, ki ga je izvedel pred nekaj leti v sodelovanju z dramaturgom Charlesom Meeom. Poimenovali so ga Projekt Cardenio, gre pa za eksperiment v kulturni mobilnosti. Tako je bila leta 2008 v Ameriškem Repertory Teatru v Cambridgu izvedena izgubljena Shakespearjeva igra Cardenio. Pravzaprav je šlo za del Cardenia iz Cervantesevega Don Kihota, le da je bila zgodba sedaj pripisana Shakespearu. Po premieri je Greenblatt tekst poslal v različna gledališča po svetu z vprašanjem, če želijo sodelovati in tudi sami izvesti to igro. Zanimalo ga je namreč, kaj se zgodi, ko igro, ki še ni okužena in obremenjena z zgodovino izvajanja, družbenimi pogledi in pričakovanji, postavimo na oder. Na posamezne izvedbe, je po pričakovanjih močno vplivala kultura države, kjer so bile izvedene, in njihov pogled na sam zaplet igre. Tako se je zaradi neobremenjenosti razvilo mnogo različnih verzij in mogoče je bilo opazovati, kako po svetu zares gledajo na Shakespearja.

     

    Po predavanju se je z Greenblattom pogovarjal Tomaž Toporišič. Osredotočala sta se predvsem na to, kako je prišlo do razvoja novega historizma v literarni teoriji. Na Greenblatta so, kot sam pravi, močno vplivala predavanja na Yaleu, kjer se je seznanil z novim kriticizmom, ter na Cambridgeu pri Ivoryju Richardsu. Ta pristop mu je omogočil izredno znanstven pristop k sami literaturi. Dejal je, da se še spominja, kako mučni so bili zanj preizkusi iz natančnega branja, kjer so študentje dobili besedilo, katerega avtorja niso poznali, njihova naloga pa je bila iz besedila razbrati natančno letnico njegovega nastanka. Menda pa je bil sam vedno precej odprt do sveta, zaradi česar se je spraševal, kaj ima umetnost z dejanskim svetom, in tako se je počasi pričel rojevati novi historizem. Nanj so vplivala tudi predavanja Michela Foucaulta, za katerega, je priznal, na začetku sicer ni vedel, kdo je, a se je vseeno udeleževal njegovih predavanj o Zolaju, kjer pa pravzaprav nikoli ni bilo govora o Zolaju, ampak vselej le o masturbaciji. Do takrat se ni zavedal, v kakšne razsežnosti se da interpretirati tekst.

     

    Na koncu se je posvetil še vprašanju, kaj pomeni vsa ta navdušenost nad Shakespearom in zakaj je tako poznan. Ga za globalnega dela to, da smo ves čas izpostavljeni njegovim zgodbam? Avtor pravi, da je razlog za to, da so zgodbe Shakespeara tako pomembne, priljubljene in poznane, potrebno iskati v njihovi resničnosti in vsakdanjih detajlih. V zgodbah angleškega dramatika lahko namreč vsak najde lik, v katerem se lahko prepozna. Shakespeare se je v svojih delih razdajal: vanje je projeciral zgodbe svojih kolegov, odsev časa, pa tudi lastno zgodbo. Zgodbo dečka iz podeželja, čigar oče je bil nekoč vpliven, nato pa je spravil družino na rob. Zgodbo mladega fanta, ki se je bil pri osemnajstih letih prisiljen poročiti z starejšo žensko in je tako postal oče, ter pričel služiti, da bi preživel svojo družino. Zgodbo mladeniča, prerevnega za univerzitetno izobrazbo, a popolnoma očaranega nad gledališčem in spretnega z jezikom. Vse to se ob pozornem branju in poznavanju življenja tega velikega moža odraža v njegovih delih in ravno to Greenblatt mojstrsko opiše v svojem obširnem delu o Williamu Shakespearu, ki nam ponuja vpogled v krut, a čaroben svet srednjeveških londonskih ulic in angleškega podeželja.

     

    Sorodni članki: