• Datum objave: ponedeljek, 16. januar 2017
  • Šola za bralce Tolstoja

    Kdo smo ljubitelji Tolstoja?

     

    Upam si trditi, da nismo običajni bralci. Ali pa med bralci nismo samo zato, ker imamo radi književnost. Če nas postavijo ob bok tistim, ki se v neločljivi ruski dvojici »Tolstojevski« odločajo za pripadnost Dostojevskemu, smo pripadniki Tolstoja večji idealisti. Tudi mi smo iskalci lepote, vendar nas bolj kakor pohlep, morilci, zapori, beda in bolezni begajo vprašanja materinstva, (ne)zvestobe, intime med moškim in žensko, družine, ljubezni, pa tudi smrti in volje do moči. Tolstoja ne beremo (samo) zaradi zgodbe ali prečiščenega sloga, skozi katerega pronica njegov perfekcionizem, toda ker smo njegovi liki tudi mi, ker beremo o sebi, iščemo nasvete, kaj naj storimo, če se nam zgodi to, kar se je njegovim likom. Ljubitelji Tolstoja po Ani Karenini, ki je bila lani uprizorjena v ljubljanski Drami, zopet prihajamo na svoj račun v naslednjih treh mesecih, ko se bo v Cankarjevem domu od januarja do aprila odvijal festival Tolstoj, iskalec resnice. Poleg tega se bosta po dveh letih v koprodukciji zopet združili dve največji ljubljanski gledališči in na oder postavili Vojno in mir, svetovno epopejo, ki naj bi jo Tolstoj neskromno primerjal z Iliado. Omenjeni festival je otvoril prihod Pavla Basinskega, avtorja literalizirane Tolstojeve biografije Pobeg iz raja in nespornega poznavalca Tolstojevega življenja, ter njegovo predavanje z naslovom Šola za življenje. Roman je leta 2015 v založbi Beletrina izšel tudi pri nas v prevodu Boruta Kraševca. Avtor biografije naj bi predstavil mladost in družino Tolstoja, kar obogati branje njegovih literarnih del.

     

    V sredo, 11. januarja, sem v Klubu Cankarjevega doma sedla med poslušalce, ne da bi vzela slušalke za sinhrono prevajanje. Spremljevalec, ki je sedel ob meni, me je dobronamerno opozoril, da bo predavatelj morda momljal, govoril hitro, bral ali uporabljal znanstveni jezik. Seveda sem vztrajala pri svojem. Ko smo se poslušalci posedli, je avtor Pobega razgrnil list in začel brati. Moje pisalo je naglo drselo po papirju in bezljalo med cirilično in latinično pisavo, v želji, da bi odnesla čim več od povedanega. V množici imen, patronimikov in priimkov, ki so označevali Tolstojeve sorodnike, se kmalu nisem več znašla. Večer se mi je zdel izgubljen v množici tujih besed.

    Po eni uri je bilo monotonega branja z lista konec. Predavatelj je dvignil pogled in se pripravil na vprašanja poslušalcev. Jezik Basinskega je v prostem govoru postal bolj naraven, počasnejši in preprostejši, zato sem se počutila bolj vpletena v dogajanje. Poslušalce je v vprašanjih sicer zanimal Tolstoj: ali je res, da je ob svoji smrti nagnal in brcnil duhovnika od svoje postelje in kakšen je bil njegov zakon s Sofjo Andrejevno, če se je na koncu sprevrgel v tako moro. Ni res, da je odgnal in brcnil duhovnika, je pripovedoval Basinski, in iz pisem ženi, ki jih je pisal Tolstoj, se da razbrati, da je med njima vladala ljubezen. Na kratko je orisal stisko Sofje Andrejevne, ki se ob takem možu in položaju žensk v carski Rusiji ni mogla realizirati kot umetnica, čeprav je v sebi nedvomno nosila umetniške talente, o stiski, ki jo je doživljala, potem ko je bila z njim petnajstkrat noseča, trinajstkrat rodila in izgubila šest rojenih otrok, ko se je Tolstoju nenadoma zazdelo, da mora v skladu s svojo filozofijo in kot posledico duhovne krize razdati svoje imetje kljub sedmim, še neodraslim otrokom. Avtor Pobega iz raja se je moral tudi zagovarjati ob vprašanju, ali ni pozitivistična metoda pri obravnavi književnosti zastarela in da je mnenje, da je za razumevanje dela potrebno poznavanje avtorjevega življenja, za časom. Basinski meni, da je Tolstoj poleg vseh velikih del, ki jih je napisal, ustvaril še eno veliko delo – svoje življenje – in da on piše o njem, ne pa o njegovi književnosti. Nato je odgovoril na vprašanje o Tolstoju kot o morebitnem homoseksualcu, ki je v svojih mladostnih dnevnikih priznal, da se zaljublja v moške … tu sem se začela spopadati z mislijo, da se očitno zgodi tudi najboljšim. Pravzaprav ne, zgodi se ravno najboljšim. Zgodi se jim to, da postanejo žrtve naših domnev, ki se sprevržejo v skorajda ne obrekovanje, klevetanje, brkljanje za podrobnostmi, nad katerimi se lahko naslajamo.

     

    Dokumentarni roman Pobeg iz raja, ki je sicer prejel največjo rusko nagrado za književnost velika knjiga in čigar cilj je literarno preoblikovati Tolstojevo življenje ter s tem obogatiti bralsko izkušnjo, se je kljub domnevni kvaliteti prodajal kakor populistični roman, ki želi zadovoljiti bralce, željne senzacionalnih zgodb na ravni rumenega tiska. Neizpodbitnim dejstvom, zapisanim v romanu, ki temeljijo na resničnih zapisih, dnevnikih in spominih, sicer ne gre oporekati, pa vendar se zdi, da se pozornost, ki jo bralec posveča temu velikemu piscu, preusmerja od književnosti k Tolstojevemu mladostnemu »jelenjemu gonu«, samoljubju, nepotešenosti, grešnosti, vsem njegovim kuharicam, deklam, kmeticam, sobaricam in cigankam ter k neusmiljenemu opominjanju na neuravnovešenost, histeričnost in kričavost Sofje Andrejevne. Drži, da Tolstojeve osebne izpovedi sicer najdemo v dejanjih njegovih likov in da lahko bolje razumemo Levinovo stisko ob poroki s Kitty, če poznamo vsebino Tolstojevih dnevnikov, ki jih je ob poroki dal brati svoji več let mlajši in (še) neizkušeni ženi. Toda zdi se, da ob brskanju za malodane umazanimi podrobnostmi Levin, Kitty, Ana, Nataša, Andrej in Pierre, njihovi dovršeni, premišljeni značaji, življenjske zgodbe in odločitve ostajajo v ozadju ali pa se upodabljajo zgolj kot liki v osladnih nadaljevankah in filmih ter gledaliških predstavah, preoblikovanih v klišejske ljubezenske zgodbe. Vprašanje, kako bralec pristopa k delom, v katerih nastopajo omenjeni liki in ali v njih išče površno bralsko zadovoljitev ali se dejansko zanima za večplastnost vpletenih, ne da bi se ob tem pretirano ukvarjal z biografijo avtorja, ostaja odprto. A sama vsekakor menim, da mi hlastanje po sočnih podrobnostih, preoblikovanih v zgodbo o geniju, ki je zblaznel in pobegnil, ne bo obogatilo bralske izkušnje.

     

    Ne mislim, da je karkoli narobe z zanimanjem za življenje avtorja. Poznavanje Tolstojevega življenja in nazora morda resnično obogati njegova dela. Toda zdi se, da o Tolstoju kot o nedvomnem geniju in izjemnem pisatelju govorimo v prazno. Begajo nas njegove odločitve, napake, spodrsljaji, skrite identitete, medtem ko se z deli srečujemo na televizijskih zaslonih in gledaliških odrih ter smo s tem vse prehitro zadovoljni. Ano Karenino želimo prodati kakor berljivo klasiko o usodni zaljubljenosti, čeprav je vse prej kot to. Ne sprašujemo se več, zakaj je roman, naslovljen z ženskim imenom, v resnici tudi roman o moškem, kajti zgodbo lažje razumemo, če vlogo Levina kar izbrišemo. Vojna in mir je zgodovinski spektakel blišča, oblačil in plesov. Ob tem smo morda pozabili, da je Tolstoj pisal o smrtni kazni, pozabili smo na neodločen konec Hudiča, na roman Hadži Murat, na Tri smrti. Tolstoj je bil človek. Toda bil je tudi genialen pisatelj in o tem naj priča njegova književnost.

    Sorodni članki: