7. marec, 2015 / Literatura

Slovenci in laž (Fabula 2015)

Lara
Paukovič

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

11024623_1788207921404213_5653225643295286930_n

 

 

Udeleženca: Vesna Vuk Godina in Marcel Štefančič jr.

Lokacija: Knjigarna Konzorcij

Datum: 4. 3. 2015

 

OD LAŽI K IDEOLOGIJI, FEMINIZMU, SEKSU IN DENARJU

 

Čeprav je festival Fabula, katerega fokus je bil letos moč lažnega, namenjen predvsem literaturi in knjigam, se v sredo, 4. marca 2015, v knjigarni Konzorcij ni govorilo o knjigah. Oziroma ne, lažem. Omenjalo se je eno »literarno delo«, in sicer svetovno uspešnico 50 odtenkov sive.

 

Marcel Štefančič jr., filmski kritik in novinar, ter antropologinja Vesna Vuk Godina sta pogovor spletala v maniri vsakdanjega klepeta ob kavi, poslušala pa ju je komaj preštevna množica ljudi. Marcel Štefančič je že na samem začetku izrazil hvalnico láži in poslušalce izzval, naj si zamislimo, kako bi bilo, če bi vsi ves čas govorili resnico. Svet bi bil katastrofalen, vzorec te katastrofe pa lahko dandanes pravzaprav vidimo v virtualnem svetu, kjer se anonimni ljudje obkladajo s tem, kar si zares mislijo, kar kmalu preide v žaljenje. K hvalnici je dodal tudi dejstvo, da je laganje kreativno, saj ljudje skozi laž ustvarjamo nekaj izmišljenega.

 

Debaterja sta prav kmalu presedlala na govor o laži na področju ideologije, feminizma, seksa in denarja – torej na teme, ki so si nevarno blizu.
Oba sta se strinjala, da je ena največjih laži postsocialističnega časa ta, da tranzicija ne pomeni poti v kapitalizem, in da kapitalizem ni ideologija. Po mnenju Godine je polje ideologije vedno laž. Poleg tega je čas, v katerem živimo, do resnice prijaznejši kot čas socializma, saj lahko vsi govorimo, kar želimo – vendar prav zaradi tega lažemo. V socializmu nismo mogli govoriti resnice in ker jo zdaj lahko, ker nam je dovoljena, celo zaželena, se je ogibamo in lažemo. Poleg tega je značilnost našega sveta neka očitna pluralnost resnic in tudi v pojmovanju resnice postajamo izredno individualni, kar se očitno kaže skozi svet digitalizacije – že skoraj vsakdo ima svojo spletno stran, blog ali kolumno in vsak človek verjame le samemu sebi.

 

Seks in denar sta področji, kjer lažemo vsi, je povedal Štefančič. Prav tu je izpostavil trenutno največjo laž, ki nam jo ponuja medijski svet – dejstvo, da je roman 50 odtenkov sive ženski roman (in zdaj ženski film). 50 odtenkov sive po njegovih besedah ni ženski roman/film, temveč izključno moški. V rdeči mučilni sobi med glavnima akterjema poteka sicer konsenzualni seks, v katerem pa je ženska očitno podrejena moškemu. Problem nastopi, ko stopita iz te sobe, ona pa mu je še vedno podrejena (na tem mestu izključno citiram Marcela, sama nisem prebrala romana in si nisem ogledala filma).

 

Ob tem je Godina izrazila domnevo, da današnji feminizem dela veliko napako, ko ponavlja sto let stare ideje Simone de Beauvoir, ki so žensko sicer rešile marsičesa in v družbo prinesle izjemno pomembne spremembe, današnji ženski pa ne ustrezajo več. Ugotovila je, da so sodobne ženske spoznale, da so že osvobojene do te mere, da so lahko spet malo podrejene, torej zavračajo vse, kar je zanje storil feminizem (da ne govorim o tem, da je feminizem postal modna muha) Po njenih besedah moramo torej feminizem premisliti na novo. K temu je dodala tudi, da so feministke storile napako, ko so ženske možgane usmerile v moško mednožje.

 

Godina je ob vprašanju feminizma povedala tudi, da je v parlamentu lepo število njenih bivših študentk, ki so dobile šestico iz usmiljenja, zdaj pa ji pišejo zakone, tam pa so izključno samo zaradi zahtevanega odstotka ženske populacije v parlamentu. Izrazila je mnenje, da bi sama v parlamentu dosti raje videla več pametnih moških, pa čeprav zato manj žensk.

 

Od feminizma smo se nato premaknili na vprašanje pravic homoseksualcev oziroma levice (navsezadnje so te stvari med seboj izjemno povezane), in ob tem je Godina glasno poudarila dejstvo, da se levica že nekaj desetletij ukvarja z nepomembnimi vprašanji, kot so: kdo lahko seksa, kdo se lahko poroči, kdo ima pravico do otroka; ignorira pa, da je v naši državi postalo povsem normalno, da mora neka družina preživeti s petimi evri na dan (v vednost: to je 1825 evrov na leto). Čeprav se Štefančič ni povsem strinjal z njo (težave, povezane z istospolno usmerjenimi, naj bi po njegovem mnenju v parlamentu rešili v dveh tednih), je tudi sam priznal, da pri boju za pravice homoseksualcev pravzaprav ne gre zares za to. In če dobro premislimo, se o tem večinoma prepirajo samo heteroseksualci, glas marginalne manjšine pa je dostikrat utišan.


Pogovor o laži se je nadaljeval v smeri Islamske države in Severne Koreje. Govorca sta ugotavljala, da je namen stanja, ki ga prikazujejo mediji, uspešno strašiti zahodnjake in nas prepričati, da je življenje v naši državi dosti boljše kot drugod. S Severno Korejo nas na primer kar uspešno branijo pred komunizmom v smislu: »A komunizem bi radi? Pojdite v Severno Korejo!« In tudi s tem nam lažejo, kajti prikrivajo dejansko stanje slovenske države, ki bi bila po besedah Štefančiča brez socialnih transferjev Bangladeš. 

 

Po skoraj uri in pol dolgem pogovoru (množica v Konzorciju se je medtem nekoliko razkropila) je Godina zaključila, da sta tako slovenska laž kot morala situacijski. Laž, če koristi preživetju, ni laž, temveč polresnica. Če tvoj brat naredi nekaj, kar ni prav, naj mu bo, če to stori nekdo iz sosednje vasi, pa je to povsem druga zgodba.

11024623_1788207921404213_5653225643295286930_n