• Datum objave: petek, 9. december 2016
  • Samo Petančič: Večerja

    Obožujem lesk našega jezera v večeru. Spominja me na pripovedi o časih pred kolonizacijo, ko tu še niso hodili – in potem tudi odšli – Britanci, Nizozemci in Francozi. Jezero se širi v daljavo in se zlatí, kot bi dobri duh Oriša vanj zlival čisto zlato, tisto zlato, iz katerega bomo njegovi bratje in sestre kovali svojo prihodnost.

    Ampak jaz ne potrebujem zlata. Z Anthonyjem na verandi igrava damo, medtem ko opazujeva dekleta, ko se s sveže opranim perilom vračajo od potoka. Anthony je star deset let in skoraj prebister za svoja leta. Včasih me zbada, da igrava na verandi le zato, ker se po tej poti vrača tudi Olive. Običajno mu prisolim eno po temenu in mu rečem, da je navaden gimamin, on pa se reži in kaže bele zobe. Potem premakne ploščico na igralni plošči. Res gledam za Olive. Kdo pa bi se ji lahko uprl? Vitka je kot gazela in njena koža je svetlorjava, mlada in zdrava. Vrč zna nositi na glavi z eleganco faraonske princese. Ko bom zaslužil dovolj, jo bom poročil.

     

    Z zaslužkom je pri nas zdaj sicer malo težka. Meja je daleč in le stric Aziz se preživlja s tihotapstvom, od katerega se edino zares dobro živi. Ima orjaški džip s pol ducata dodatnih luči na maski in nad vetrobranskim steklom. Mulci ga pogosto čistijo, ves avto namilijo, Aziz pa jim, ko se vrne in avto polivajo z vedri, vrže nekaj bankovcev.

    Sicer pa je pri nas tako-tako. Ob jezeru stoji lupina nekdanje kemične tovarne, za katero pravijo, da je zastrupila vodo. Oče pravi, da so jo postavili komunisti.

    Ljudje zdaj živijo od ribolova. Tudi oče je ribaril, dokler ga ni ogrizel krokodil in mu je stric priskrbel delo v pakirnici. Tudi sam delam tam. Mama ne dela več. Slabe oči ima. Delala je v ribarnici, z ribjimi ostanki in amoniakom in ta amoniak je tak, zahrbten. Če ga vdihavaš dolga leta, te načne. Tudi mojo mamo je. Zato jaz in starejša brata – Kingsley in Benjamin – delamo v pakirnici dvojne izmene, da ima družina kaj za jesti.

    Tudi dedek Chris, ki ni kot ostali in vse dni nemo sedi na verandi in pusti, da mu sonce bije v oči, če ga ne umaknemo z njega.

     

     

    Ko se oglasi stric, je oče običajno dobre volje. Stric ima številne zveze in očetova služba v pakirnici je zato varna. Ne pa kot ostali. Ti najprej delajo trikrat na teden po osem ur, nato po šest, potem polovično. Delovodja jim reče, da samo še srede in četrtke. Potem nič. Delegacija, ki so jo poslali Evropejci, pravi, da se jezero duši. Da v desetih letih ne bo več rib. Neumni belci. Ampak dela je vse manj. Delam jaz, delata moja brata. Dela moj oče.

    Ta zdaj sedi z mano na verandi. Ob nama leži črno-bela plošča za damo. Želim si, da bi bil Anthony tu, a je v šoli.

    »Josef, v težavah smo,« pravi oče.

    V kakšnih težavah?

    »Josef, dela je vse manj. Aziz pravi, da me ne bo mogel obdržati. Niti tvojih bratov.«

    To me skrbi. Najstarejši, Kingsley, ima že dva otroka. Benjamin pa nosečo ženo. Prva mu je umrla za boleznijo, ta pa je menda zdrava. Kako se bosta preživljala?

    »Josef, Aziz pravi, da se bo nekdo od nas moral odpraviti.«

    Kam odpraviti?

    »Na sever.«

    »V Botongo?« Botonga mi ni všeč. Velika je in prašna.

    »Ne, Josef. Severneje.«

    Po mislih mi gredo reke in globoki gozdovi nad Botongo.

    »V Evropo.«

    »Evropo?«

    Pokima.

    »Aziz pravi, da je zdaj pravi čas. Tam lahko zaslužiš deset, petdeset milijonov v enem samem tednu. Hitro hitro. Lahko si natakar ali voznik. Saj je le za nekaj let.«

    Začudeno ga gledam. Kingsley je precej starejši od mene in ve več. In Benjamin, zanj se mi je zdelo, da se od nekdaj bolje znajde od mene. Tudi strojno šolo je končal. Ne vem, zakaj ne bi šla onadva. In sploh, kam bi šla? Med vojno je naša družina zbežala čez mejo, drugače pa smo bili tu. Vedno tu. Zakaj bi kdorkoli kam šel?

     

     

    Zaporedje neprespanih noči se konča s slovesom, ki se zdi povsem neresničen. V žepu imam štirideset milijonov – več denarja, kot sem ga videl kdajkoli dotlej – na plečih majhen nahrbtnik in nanj privezano čutarico. Benjamin mi je ob slovesu dal nož na vzmet. Nekoč bi bil takega darila noro vesel, zdaj pa sem ga le gledal, odpiral in zapiral in se čudil. Kingsley je imel solzne oči, z ženo in otrokoma so se objemali, ko so me gledali. Nekaj grenkega me je spreletelo, ampak o bratih je treba lepo razmišljati. O mami in očetu pa sploh.

    Tudi sosedje so se zbrali. In Aziz je bil tam. Veliko me je trepljal, govoril, da bom v tujini »biznismen«, a se nisem počutil prav nič »biznismen«. Ti imajo kravate in avte. Jaz pa sem imel usnjato kožo na podplatih in natikače, ki jih nisem bil vajen. Saj nisem mislil iti. Stokrat sem si rekel, da bom rekel ne očetu, mami, Kingsleyu, Benjaminu, sosedom, stricu, a so ti trenutki vedno prišli, potem pa šli mimo. Mislil sem, da bo moje slovo morda pritegnilo Olive. Kaj bo rekla, ko se vrnem bogat? Bo imela takrat že moža? Žal ji bo.

    V pakirnici sem sam zlahka nosil po štiri pakete hkrati – večina delavcev le po tri – in tujci so pogosto opazili mojo višino in plečatost. Zdaj pa sem se počutil sam. Tako majhen kot takrat, ko sem v šoli pozabil torbo.

    Stric mi je povedal za SafeTransfer – neke vrste banko, ki ima urade povsod po svetu in mi bo v pomoč, če mi zmanjka denarja. Potem bom prek nje iz Evrope pošiljal denar nazaj, je dejal.

    V kombi, ki je peljal v Botongo, sem sedel, ne da bi lahko doumel, kako lahko človeku, ki ima štirideset milijonov, zmanjka denarja. S takim denarjem bi lahko živel leta in ti ne bi bilo treba migniti s prstom.

    Stric mi je dal tudi email, na katerega naj se javim in dejal, da bo »za vse poskrbljeno«. In da mi »zavida evropske pičke, ker so lažje od goneče se psice«.

    Ni mi bilo kaj dosti do evropskih pičk. Olive nisem ugledal niti, ko so za mano zaprli vrata kombija. Smrkal sem in malo jokal, ampak voznik tega ni slišal. Pot je bila hudo razrita in kokoši, ki so kokodakale v kletkah ob meni, so preglasile mojo stisko.

     

     

    Ne vem, zakaj precej razmišljam o Evropejcih, ampak pogosto se mi prikradejo v misli. Nekako se mi zdi, da se jim zdi cela podsaharska Afrika enaka. Ali pa kar cela Afrika. Zanje smo vsi enako črni, pa čeprav nimamo nič skupnega.

    Kombi me je popeljal kakih sto, sto petdeset kilometrov na sever. Skozi Botongo sva šla, kot bi bila majhna vas. In vendar mi je pogled poprej segel do Botonge, včasih še do Lukume. Ampak tu sta šla oba mimo, kot da ju ni, kot da sta nič. Le še eni od mest, mestec v veliki Afriki.

    O ja, velika je. In tuja. Moški, ki gledajo iz avtomobilov ob tistem, v katerem se peljem, govorijo tuje jezike. Obrazi, ki gledajo izza stojnic, iz prodajaln in pekarn, mi niso znani. Tudi naših potez nimajo. Bolj svetlorjave polti so, zdijo se bolj upadli. Lačni. A to že vem, da to ni lakota po rižu in ribi.

    Nisem edini, ki potujem. Tu so še Isak, Davit, Kenneth, Ajgeman, Tefere in Tombe. Tefere in Tombe sta najbolj divja, kot lačni hijeni oprezata po nas in po okolju, ki beži mimo nas. Včasih ga opazujemo iz tovornjačka, včasih z velikega kesona tovornjaka, redko iz avta. Domovina mi polzi iz rok kot obljuba o dobri službi in življenju z Olive. Mnogokrat me popade, da bi se ustavil, izstopil in se vrnil. Ampak potem se spomnim na očeta in mamo in Anthonyja. Stricu mojega dolga ne bi mogli nikoli poplačati. Včasih se spomnim nanje in v vroči noči mi priteče kakšna solza. Ampak jo skrijem v temi. To ni kraj za solze.

     

     

    Hijene poznam, ampak ti, ki so nas ustavili, niso hijene. Hudiči so. Pripeljali so se na zdelanih poltovornjakih, zvlekli voznika iz avta in ga pretepli, nato pa zvlekli na pesek še nas, kričali, da smo islamski teroristi in da častimo Alaha in da naj jim damo ves denar in ure in da nam ne bodo populili zlatih zob, če bomo ubogali. Nekateri so oblečeni v uniforme, drugi v trenirke. Vsi imajo puške. Nekateri imajo za pasom mačete. Tepejo nas in pravijo, da smo strahopetci in da zakaj se ne bojujemo za svojo državo? Ne pojasnjujem jim, da nisem iz te države in da nisem član teh plemen. Pozno popoldne se naveličajo. Pustijo nas v pol porušenem hlevu v zaraščeni plantaži in se odpeljejo. Voznik se počasi spravi na noge. Pravi, da so karteantarikun – možje, ki urejajo prevoz – lokalnim milicam premalo plačali. Teža njihove odločitve je padla na nas. Ajgeman vpraša voznika, če nas bodo morda postrelili. Voznik reče, da zdaj ni vojne. Naravnost pa ne odgovori.

     

    Potujem tri, morda štiri tedne. Štejem dneve, toda napad me je vrgel iz tira. Ves denar sem dal milici, ampak voznik pravi, da je vse okej. Da je vse zmenjeno. Ne vem, kaj ima v mislih. Pridemo v neko mesto, Nedele ali Bedele in voznik nam pokaže SafeTransfer. Pred poslovalnico je velik obroč iz vreč, v katerih je pesek, v obroču pa počiva kakega pol ducata vojakov s puškami. Zraven stoji šestkolesni oklepnik, njegova cev meri v nebo. Voznik pravi, da je to samo za šminko, da se ve, kdo je kaj. Dva dni traja, da vsi svojim pokroviteljem pošljemo prošnjo za denar. Nakazila pridejo hitro in brez napake. Aziz mi pošlje še sporočilo: Seštevam stroške, ki jih povzroča tvoja pot in molim, da boš uspešen. Tvoji družini je dobro, a dolgo jih ne bom mogel več vzdrževati.

     

     

    Vem, da Evropejci hodijo na morje. Ne vem, zakaj bi kdo mislil, da je morje lépo. Zakaj bi kdo hotel sem. Svetla, modra voda je to. Pokriva jo bela pena, ki jo nosi povsod. Prava voda poji. Ta pa suši. Koža postane groba in slana, ustnice razpokajo in v ustih in grlu imaš občutek, kot bi cel dan ležal na soncu in čakal večera. Le da je tu veliko vode. Take, ki se v velikih valovih roga žejnim v čolnu. Z zibanjem jih sili na bruhanje, dokler se na dnu velike barke ob vsakem valu ne preliva mešanica morske vode in izbljuvkov.

    Pred morjem smo bili tedne v sobah. Smrdele so. Dotlej nisem verjel, kako strahovito lahko zaudarjajo ljudje, stotine moških in peščica žensk, nagnetenih v majhnem prostoru, kjer imajo samo vedro in jim vsak dan razdelijo plastenke vode ter nekaj riža. Tu za nas niso več skrbeli karteantarikun, ampak so bili njihovi severni bratje v denarju. Rekli so, da moramo biti tihi in potrpežljivi. Tihi, tihi, saj na nas prežita policija in vojska in aretirata mnogo prebežnikov.

    Tam sem videl tudi prvega mrliča. No, ne prvega mrliča v življenju, saj je bilo v vasi kar precej pogrebov. A tisto so bili pokojni. Z njimi se je prav ravnalo. To pa je bil mrlič. Nisem vedel, da jih bom videl še veliko in da je zabuhla ženska, katere telo je povzemalo temnovijolične in modre tone, le prva v dolgi vrsti.

    Trije ali štirje zdaj plavajo v brozgi na dnu barke, ki je dolga vsaj trideset metrov. Nekoč je bila verjetno ribiška, zdaj pa nosi živ plen, ki se bo, če pade v sinjo vodo, utopil.

    Nekje tam zunaj morajo biti tudi obale s turisti. Mi – kakih sto petdeset nas je – pa imamo le krmarja, ki zgrbljen za ročico izvenkrmnega motorja mrko gleda v morske grebene, s katerih veter odnaša belo peno. Nosi jo k nam, dan potem, ko smo izpraznili zadnjo plastenko vode. Krmar pravi, da bomo kmalu na cilju.

    In da ima, če bi kaj poskušali, krogel dovolj za vse.

     

     

    Na morju – na Mediteranu, kakor ga je imenoval naš krmar – smo bili devet dni. Mešanica bruhanja, morske vode, treh trupel in iztrebkov je verjetno strahovito zaudarjala, a je pihal tak veter, da je nismo vohali. Tiste, stisnjene najbolj pri dnu barke – predvsem ženske in nekaj otrok – je ta čmokodra ves čas oblivala.

    Take nas je našla evropska ladja. Bila je zelo dolga, zelo bela, čistih, močnih linij. En sam dolg top je bil na njenem premcu.

    Mornarji so spustili čoln in ko so se približali, so v nas merili s puškami. Tudi jaz bi. Na čolnu so že bile dve ali tri skupine, ki so načrtovale, kako ubiti krmarja in prevzeti oblast. Kar je pomenilo, pometati nekaj ljudi čez krov.

    Evropejci so bili oblečeni v obleke, kakršne nosijo v znanstvenofantastičnih filmih in imeli so rokavice. Metali so nam plastenke z vodo in hitro se je vnel srdit pretep. Večina žensk in otrok je končala spodaj v brozgi. Zdi se mi, da je nekatere Evropejce to vznemirilo.

     

    Čez čas je prišla še ena ladja in počasi so nas vkrcali. Zdravniki so se najprej ukvarjali z ženskami in otroki, ki jim je bilo res slabo – ampak mnogi moški so se prepirali z njimi in če ne bi bilo evropskih vojakov, bi moški morda še zdravnike prebunkali. Ena zdravnica je bila svetlolaska in res lepa. Očitno je bilo, da so evropski vojaki stvari dobro poznali, saj so pozorno pazili nanjo. Nobeden si ji tako ni upal nič storiti. V Evropi je res vse drugače. Vse ima svoj red.

     

     

    Svet je majhen, pravijo. In res je tako. Skupaj z drugimi – prijateljev nimam, samo veliko nas je – smo zdaj v nekakšnem zbirnem centru. Smešna beseda. Zbirni center. Spominja me na kraj, kamor ljudje nosijo recimo, semena. Da bodo prihodnjo pomlad spet sejali. Ampak tu ni semen. Prah je, kontejnerji so in veliki šotori, na katerih piše Escerito Italiano in ograje, znotraj katerih postavamo, kadimo in gledamo okolico, ki je kamnita, požgana in prazna bolj, kot kdajkoli Afrika. Eni pravijo, da smo na Siciliji, eni, da v Italiji. Ne vem točno, kje je to, vem pa, da je Evropa.

    Nedavno se je med prebežniki prikazal moški, dejal je, da mu je ime Mariano in mi izročil svitek bankovcev. Sporočil mi je, da Aziz moli za moj uspeh in da kmalu pridem iz centra. Da ima zame posel, ko me izpustijo. In da je moja družina dolžna sto petdeset milijonov.

    Potem sem dolgo sedel v senci kontejnerja in tipal tiste bankovce. Evri so bili. Številke na njih so bile majhne, ne kot na šilingih, kjer je po šest ali devet ničel. Ampak bili so veliko vredni.

     

     

    Evropa je čudna dežela. Ni sonce in vlaga in vonj tisto, kar jo dela drugačno. Ljudje so. Saj niti ne vem, ali bi mi kdo verjel, če bi mu doma pravil, ko pa vidijo Evropejce, kako hodijo po vaseh in se pogovarjajo in dajejo otrokom slaščice in pisala. Tu so drugačni Evropejci. Ali pa so taki samo, ko so doma. Kamor prideš, te gledajo. Kot Šezmu, stari demon, ki je imel sto teles in sto glav in dvesto oči in so vse enako gledale junaka Bekeja, ko se je odpravljal po leopardovo kožo. Tu je tudi tako. Ko hodiš po ulici, te Šezmu gleda. Ima podobo bledične babice, otovorjene z vrečkami iz špecerije, mladeniča, ki objema mladenko in te gleda, dveh moških, ki iz kombija v trgovino nosita kartonaste škatle, skupinice mladih, ki sedijo na ograji in umolknejo, ko prideš mimo, policista, ki se sprehaja po cesti, potem pa spremeni smer in te, ves v neprebojnem jopiču, s solzivcem in pištolo za pasom, povpraša, kdo si in kam greš. Povem mu, da sem samo Josef in mu pokažem papirje. Ponavadi me izpusti brez besed, včasih pa reče, naj ne počnem neumnosti. Ali da naj se vrnem v zbirni center. Ne prepiram se, v center pa ne grem. Zdaj sem našel delo. In kmalu bom zaslužil pravi denar.

     

     

    Afriško sonce zna biti neizprosno, toda evropsko je hujše. Na gradbišču smo, še preden posije prvi žarek ali se začne rdečiti obzorje. Gradbišče je velik, nevaren kraj. Polno je odprtih sten in lukenj v nadstropjih, nekaterih tudi pokritih samo s stiroporom. Evropejci so pametni in njihovi delavci imajo čelade, rokavice in močne, okovane čevlje. Mi pa smo subapaltatore oziroma delavci za izposojo, ali kako že rečejo. Mi samo delamo. Nič čelad. In veliko delamo. Pravi delavci pridejo dve uri po tem, ko mi že nosimo material. Ampak capo Federico je že vse pojasnil. Evropski delavci znajo delati, ker so pametnejši. Znajo mešati malto in vlivati jeklo v stebre in upravljati žerjave. Zato so dobro plačani in zato imajo čelade. Če pade opeka na glavo pravemu delavcu, je velika škoda. Mi pa ne znamo in smo manj vredni. Lahko smo veseli, da imamo delo, pravi capo. Tudi mi bomo dobili čelade, ko bomo kaj več znali. Do takrat pa nosimo petdeset kilogramske vreče betona in apna v nadstropja. Če se vreča strga, se nam odbije od plačila.

    Z gradbišča nas odpeljejo pozno zvečer, ko konča tudi druga izmena pravih delavcev. Ko nas pripeljejo do kontejnerjev – okoli katerih sicer ni žice – popadamo v postelje. Vsake toliko nas capo sicer nahruli, da naj se po delu oprhamo, saj smrdimo kot živali, a to je težko, težko. Ko si zaspan, vidiš samo še posteljo. Razen v nedeljo, ko delamo samo do poldneva. Capo pravi, da je to gospodov dan in da ga je treba spoštovati.

     

     

    Dobim prvi denar. Majhni, modri bankovci so to in ko jih preštejem, ugotovim, da jih sto manjka. Capo pojasni, da sem bil pigro in da mi je odbil od plače. Ne vem, kaj to pomeni, ampak dobro ni. Še isti dan se prikaže moški, ime mu je Michele. Pravi, da je Aziz slišal, da sem dobil prvo plačilo in da pričakuje prvi denar. Ne vem, kako mu je uspelo, ampak Aziz sliši tudi čez ocean. Zlahka najdem poslovalnico SafeTransfer in tu, ne da bi me kdo čudno gledal, pošljem denar in dobim nazaj spodbudne besede. Denar bo stric pravično razdelil moji družini in vsem bo laže. Zase bo obdržal pošteni delež, ker mi je pomagal do bogastva.

    Sedim na obrežju neke reke in gledam avtomobile. Zeleni so in modri in črni in rozasti. V nekaterih sedijo lepe, dišeče ženske. Ampak vse to so Šezmu. Vem, kaj vidijo, ko me gledajo.

     

    Nekoč delam na zasebni hiši. Velika vila je, dovolj prostorna za štiri ali pet družin. Delamo jaz, Jasim, Obefune in Igbo. Celo dopoldne nosimo vreče betona, apna, kovinske dele za bazen in izolacijo. Izolacija je najbolj zoprna. Pika, naše rokavice pa so strgane. Včasih nas popade hud kašelj.

    Za hip vidim na zastekljenem balkonu nad nami belo žensko. Ima goste, svetle kodre in vitek vrat. Odeta je v rdečkasto obleko, ki se ji zliva po telesu kot temnordeče zlato. Buljim. Nad nami, izza stekla, se mi nasmehne. Potem se, mehko kot levinja, odpravi v svoje prostore in nam izgine izpred oči.

    »Žena lastnika,« reče Jasim.

     

    Zvečer se prikaže capo Federico. Keri od vas je delal pr Ugolinijih danes? kriči in z mapo mlati črne glave. Ne vem, kdo je Ugolini. Vem pa, da nas Federico, urejen Evropejec kot je, mlati kot neposlušne ovne, saj drugega ne razumemo. Končno se izkaže, da so ljudje, ki jih išče Jasim, Obefune, Igbo in jaz.

    »Sleci hlače,« mi reče in ko ga začudeno gledam me, dve glavi nižji, z mapo poči po betici. Odpnem hlače in potem spodnje hlače. Premišljujem, da gre morda za kakšen pregled.

    »A bi rad zaslužil petdeset evrov?« me vpraša. Pokimam mu. Potem me nahruli, naj vendar že oblečem te hlače in grem z njim.

    Peljeva se v njegovem avtu, mercedez s je. Federico ves čas kolne, tolče po volanu in trobi ostalim voznikom. Potem se obrne k meni:

    »Saj si srečko, samo da si ne boš kaj preveč mislil. Nobenih težav. Nobenih jajc,« reče. Pokimam. Ne bom si preveč mislil.

    Ustaviva pred vilo, kjer smo dopoldne delali. Tokrat greva na glavni vhod. Velika vrata iz masivnega lesa so to. Zdaj ga že poznam.

     

    Sprejmeta nas Bernardo in Marzia. On je majhen, testen možic kratkih prstov. Nosi prstan z velikim rdečim pečatnikom. Ona nas pričaka v zelo svetlo rožnati enodelni oblekici, skozi katero se precej vidi. Nosi zelo tanko zlato verižico, obeski na njej spominjajo na praprot.

    Capo izgubi vso ostrino. Ves čas kima in se malo priklanja. Bernardo ga trepljaje spravi iz hiše. Potem se posvetita meni.

    Povabita me v salon – okusno opremljeno sobo, kjer so tako stoli, slike na stenah, kot mehka preproga na tleh. Ponudita mi zanimivo pijačo v kozarcu, ki, na pogled ves krhek, nekako ne sodi v mojo grobo roko. Jantarna tekočina v njem se lenobno preliva, in ko malo spijem, je, kot bi pil nektar. Pa še pogreje me. Marzia se me dotika. Nobena ženska in noben moški tu me ne gleda tako. Vseeno je nekaj Šezma v njenem pogledu. Dotika se mojih rok, prsi. S prsti drsi prek mojih ustnic in nosnega korena.

    Bernardo se vrne s kamero in denarjem. Nekaj govori, a se sporazumevamo bolj z gibi. Da mi denar. Veliko denarja. In očitno ga bom dobil še, če bom priden. Marziini vitki, nežni prsti poiščejo moj pas in ga počasi odpnejo. Stojim kot bik na sejmu. Počasi mi odpne zadrgo in sleče najprej hlače in nato spodnje hlače. Ob mojih stegnih se njeni prsti in roke zdijo res drobni. Pomislim, da te roke niso nikoli razvrščale ostankov rib za sušenje in da jih ni nikoli žgal amonijak. Bernardo se ves čas drži na smeh in naju snema. Malo odskočim, ko Marziini prsti najdejo mojo mošnjo, a me umiri kot izkušena jahalka plašnega žrebca.

     

    Danes se nisem oprhal, a rjavolasa polboginja brez zadržka vzame moj ud v usta. Bernardo naju snema in se opogumljajoče nasmiha. Odzivam se nanjo. Otrdim ji v ustih in razmišljam, kako bi moral biti bolj čist, saj ona diši po nečem nedoločljivem, a dražljivem, privlačnem, nežnem. Divje sesa in oblizuje moj ud in nenadoma, z obrazom, stisnjenim v grimaso – kajti prepričan sem, da se bosta ujezila in me pognala čez prag, ko izlijem – končam v njena usta. Nista nezadovoljna. Smehljata se in ona se oblizuje kot mačka. Čudno mi je to. Seme se ne izliva v usta.

    Gremo v njuno spalnico, ona vzame kamero v svoje roke in zdaj gre predme Bernardo. Pokažeta mi, kako naj ga primem in povesta mi nekaj besed, ki jih ne razumem. Moj ud si hitro opomore. Moški se mi gnusi, ampak misel, da bi se jima uprl, je pregrozna. Suvam v njegova usta, poskušam ne misliti nanj in na sive kodre, za katere ga držim, ko mu govorim piljankulo, piljankulo, piljankulo. Ona snema.

    Pozneje sem na njej, pod mano leži kot goneča se psica in zaganjam se vanjo. Bernardo, ki se ga še vedno drži vonj po mojem semenu, se plazi okoli naju s kamero. Vrečasti trebuh mu visi proti tlom, na smeh se drži in si občasno menca svojega.

     

    Noč je še, ko me izpustita. V žepu imam več denarja, kot bi ga lahko zaslužil v treh mesecih na gradbišču. Zunaj me že čaka capo Federico in mi, ko se odpeljeva, vzame večino denarja. Še vedno je tisto, kar mi pusti, veliko.

    Denar naslednji dan nakažem Azizu. Upam, da bodo kaj dobili tudi moji starši. Pošiljki dodam sporočilo, v katerem sprašujem po njih, a Aziz ne odgovori.

     

     

    S fanti še vedno delamo na gradbiščih, a prepad med nami se še poglobi, odkar sem ponoči odsoten in lahko dan potem spim. Zdaj denar že znam skriti pred Federicom. Samo pol mu dam, ko me pobere.

     

    Vse pogosteje me ponoči najdeta mamin in očetov obraz. Obrazi bratov. Strmijo iz teme in mene nekaj stiska, zvija in mlinči v temi, ki jo kalijo ulične luči pred kontejnerjem in zvoki pristanišča blizu katerega smo nastanjeni. In Olive. Kje je Olive? Kdaj bom lahko šel domov?

     

    Suvam v Marzio, vrešči pod mano kot bolna mačka, zvija se in mi zasaja nohte v hrbet. To mi je celo malo všeč. Edini živi, človeški del nje je to. Vse ostalo je mehko, sirasto. Prazno.

     

    In vendar se mi včasih zazdi, ko naju Bernardo, od pasu navzdol gol in s poltrdim, snema, da je nekaj v njenih očeh. Enkrat ji pustim listek, na katerem je moj email. Niti ne vem, kaj bo iz tega. A nikogar drugega tu ne poznam.

     

    Marzia me neki večer pride iskat. Lep, športen avto ima. Nič ne rečem. Nočem izpasti bedak. Odpelje me v hotel in mi ukaže, naj se oprham. Potem greva v modni salon. Izbere mi lepo obleko.

    »Že dolgo sem si želela na večerjo s tabo,« reče. Gledam jo. Nekaj je tam, nekaj igrivega. Hočem ji reči, ji razkriti del tega, kar je v meni, a mi ustnice zapečati z manikiranim kazalcem, ki diši po mleku za telo.

     

    Večerja v Osterii Francescani stane več, kot zaslužim v letu dni. Marzia je povsem domača, jaz bolj lesen. Ne vem točno, kaj bi ji rekel, toda zdaj sva tu, skupaj. Natakarji so vljudni. Globoko skrijejo lesk Šezma. Rečeva komaj kakšno besedo. Večerjava. Česa takega še nisem jedel. Okusi so … božanski.

     

    Pride sladica. Zdaj. Zdaj je čas.

    »Večerja je bila izvirna ideja. Bernardo je zadovoljen,« reče Marzia in mi čez mizo potisne bankovce. Pogleda nekam desno in tam v separeju vidim Bernarda. Na mizi ima videokamero, ki je ves čas snemala najino druženje. Desnico ima nekje spodaj, pod mizo, skrito s prtom. Izraz na njegovem obrazu je ugasel, kot da je nedavno doživel več vrhuncev.

     

     

    Stojim na obali in puščam, da mi veter tolče v obraz. Roke imam globoko v žepih. Vem, da lahko pride policist, a mi je skoraj vseeno. To ni moja dežela. A jaz sem zdaj njen. Dolgo in močno bom pil njeno strupeno mleko.

     

    Roke zarijem globlje v žepe in grem poiskat poslovalnico SafeTransfer.

     

    Sorodni članki: