• Datum objave: sreda, 7. oktober 2015
  • Samo Petančič: Fant

    »Me imaš rad?« ga je vprašala in s prsti poiskala njegove. On je molče zrl v modrino morja, ki se je širila okoli Hvara. Ležala sta vsak na svojem ležalniku, potopljena v senco orjaške tende, ki se je iztegovala od apartmaja. Plačal ga je on, kot tudi vse na tem letovanju. In prej. Vedno, odkar je bila z njim. Prepletla je prste z njegovimi in jih stisnila, kot bi tam iskala potrdila, da je med njima kljub vsemu, kar se je zgodilo zadnje dni, vse v redu.

     

    Nasmehnila se je. Na plaži, deset minut hoda od apartmaja, je skupina mladih igrala odbojko. Trije fantje in dve dekleti. Bili so beli, zelo beli. Nekaj je bilo v njihovi drži, gibih, v načinu, kako so klicali eden drugega, nekaj, kar je razkrivalo, da nimajo. Dva od treh fantov sta bila gotovo samska, je ocenila, za rjavolasko pa je bila prepričana, da si želi fanta v modrih hlačah, ki je prav takrat proti njeni kolegici odbil žogo. Ne. Oni niso imeli, je pomislila in se ozrla v Jana. Bil je nekoliko nezdravega izgleda, nekoliko bled in podplut, pa tudi že lep čas ni spregovoril z njo. Zadnje dni ga je napenjalo in je bil morda zato tak. A poznala je taka obdobja. Jan je bil – čeprav si tega nikoli priznala – njena rešitev. In to ne kakršna koli. Bil je njena trofeja, princ širšega Trzina, predvsem pa princ njenega srca. Nekaj molka je zato že lahko potrpela.

     

    Pokrčila je noge in se zazrla v kolena. Ni imela lepih nog. Nekako jajčaste so bile. Mama je vedno tako govorila. In opozarjala, da ima hči očetov obraz – to pa je bilo že jasno kaj pomeni. Zdaj se je nasmehnila. Njene noge so bile še vedno grde, o tem ni bilo dvoma, toda ob njej je bil Jan. To je spremenilo vse.

     

    Po sprejemnici, orjaški kuhinji s strežnim pultom v črnem marmorju in veliki svetli dnevni sobi, se je razlegel melodični zven zvonca.

     

    Začudeno je pogledala. Še vsaj teden dni – za katerega je vedela, da bo najsrečnejši v njenem življenju – nista pričakovala nikogar. Prijateljem, ki so se nameravali oglasiti, je pojasnila, da je Jan zbolel, a da bo kmalu pri močeh, njegovi starši pa sploh niso klicali. Nato pa jo je prešinilo: seveda, kondomi! Kako je trapasta. Če ima fanta, se ve, da rabi kondome. Obotaje je izpustila njegove prste, si prek modrčka in bikink ovila brisačo in se počasi odpravila do vrat. Da se bo na gosta odzvala ona, je bilo samoumevno. Bosa je pohitela prek sobe in se ustavila ob veliki sedežni garnituri in mizici pred njo. Namrščila se je. Morda pa je vseeno kak nepričakovan obisk. Pograbila je svojo torbico in s kreditno kartico, ki je prej ležala na steklu, hitro postrgala ostanke belega kar vanjo. Jan je bil včasih tak packon. A mu je takoj oprostila. Saj je bil njen fant. Zazrla se je v vsebino torbice. Ključi. Škatlica tamponov. Roza denarnica. Šminka. Robčki. Plastični steklenički s tabletami. Haldol in Torendo Q-tab. Nevroleptik in antipsihotik je pisalo na nalepki. Kakšne grde besede. Ostre. Ta Haldol. Vedno je izplaval ob najbolj neprimernih trenutkih. Še dobro, da ga ni več rabila. Zdaj je bila z Janom. Odkar sta bila skupaj, je bila okej. Našobila se je, stlačila torbico za veliko rožo – bo že Jan kupil novo – in pohitela odpret.

     

    Jan je še vedno tih zrl v modrino.

     

    Denis je bil strašno zaspan. Preznojena srajca z ovratnikom, katero je moral kot taksist nositi, ga žulila, medtem ko je jutranje otoško sonce njegov taksi lepo segrevalo. Celonočno delo po mestu Hvar ga je pošteno izčrpalo in kolikor je bil še pred mesecem hvaležen stricu Želimiru, da mu je omogočil to delo, ga je zdaj klel. Večino dni je delal po dvanajst ur in to ponoči, ko so prevoz naročali izključno pijani turisti. Do konca izmene je imel še dvajset minut, ko je dobil poziv za Zatroščane. To ni bil prevoz stranke. Nekdo je naročil paket kondomov. Vožnja sicer ni bila slaba, toda Denis je bil od poslušanja nemščine, ruščine in angleščine, prežete z vonjem po znoju in postanem pivu ter prepiranja s strankami že tako izčrpan, da je videl samo še posteljo. Klic, ki je obetal dvajsetminutno vožnjo, je bil kot peklenski poziv. A ni imel kaj.

     

    Zavil je mimo Sv. Marka in Hotela Palace, v daljavi se je nad mestom dvigala Španjola. Vsi ti kraji so mu bili še nekaj tednov nazaj, ko je bil nesrečen in brezposeln, neznani, zdaj pa, ko je bil nesrečen in je delal, odbijajoče domači. Kondome je dobil v trafiki pri Marici, ki se mu je rumenih zob in poznavalskega pogleda hahljala. Molčal je. Srečen, da ni nič rekla, je plačal prezervative in mrkega obraza odpeljal.

     

    Zatroščani so bili bogato turistično naselje onkraj velikega kampa, ki se je vlekel več kilometrov ob obali. Ko je stari audi počasi drsel mimo nizkih kamnitih ograj za katerimi so se bohotili borovci in pod njimi stiskale prikolice, je spet videl punce. Vse bi šlo, je razmišljal, če na dopustu ne bi bilo punc. Tudi prekvašene Ruse in sonce bi zdržal.

     

    Tokrat so bile tri. Stale so ob avtodomu, lepo v kopalkah, in ena od njih je bila črnolaska. Vedel je, da ni Ivana. Vedel je, da je ona v Zagrebu, na faksu, da je s tistim kretenom. In da bo nekoč spet njegova. Mogoče, ko bo imel Denis audija. A ga je vseeno stisnilo, ko se je peljal mimo vitke mladenke in se je obrnila in – ni bila Ivana.

     

    Hišo je zlahka našel. Zaspanost, boleč križ in grob občutek zasušenega znoja so mu bili nenadoma neljubi drugi. O čemerkoli bi raje razmišljal kot o njej, ki se mu je spet prikradla. Vzdihnil je in pozvonil.

     

    Odprla mu ni Ivana. To dekle je bilo nekoliko nižje, imela je rjave in ne črne lase, le v njenem pogledu je bilo nekaj tistega, zaradi česar se je včasih prebudil v ranih nočnih urah, segel v temo in za trenutek vonjal njen parfum.

     

    »Am … dober dan,« je rekla in se skoraj malo v zadregi nasmehnila. V ličkih sta ji nastali čedni jamici.

     

    »Am dober dan,« je odgovoril on in se le z velikim naporom zadržal, da se ni udaril po čelu. Am, dober dan? Res? Le kaj mu je bilo? No, vedel je, kaj mu je bilo, a glede tega ni mogel prav nič.

     

    »A ste taksist, a? Ste prinesli …?«

     

    »Ja, sem prinesel …« je dejal on in ji nerodno izročil škatlo.

     

    Bil je visok. Gotovo je veliko delal, morda v kakšni delavnici, pri očetu. Njegova srajca se je zdela ponošena. Pošten fant, s katerim bi ji bilo morda lepo. Verjetno. Lahko bi zaprla vrata vsemu temu in mu rekla, da bi šla z njim v mesto na sladoled. Vprašal bi jo, kaj počne tu in rekla bi mu, da je na počitnicah, a da prijateljev zdaj ni. Lahko bi ga spoznala. Bil je podoben Petru. In Martinu. In Luki. Luka je imel skuter. Ampak nihče ni imel tega, kar je imel Jan. Njeno življenje s fantom v srajci bi lahko bilo lepo. Kot bi lahko bilo s Petrom, Martinom ali Luko. Lahko bi bilo. Za Jana pa je vedela, da bo. Odšla je v vežo, vzela bankovca po dvajset evrov in oba dala fantu.

     

    »Samo stoštirideset kun je …« je izdavil, a se mu je nasmehnila, pomirjujoče in nekoliko pokroviteljsko. Tako, kot si je to vedno želela.

     

    »Hvala vam. Za vse,« je dejala, za trenutek še použila njegov pogled, nato pa mu vrata zaprla v obraz.

     

    Denis je še nekaj trenutkov stal pred vrati z evri v roki. Nato ju je pomečkal med prsti in ju počasi spravil v žep. Vedel je, da stoji na pragu nečesa, nečesa, kar bi lahko bilo, nečesa, čemur se ne bi smel odreči, če bi hotel narediti, kot je zanj prav. Kot je prav. Popraskal se je po glavi. Še enkrat se je zazrl v vrata, nato se je težkih nog obrnil in se odpravil proti avtu. Ko je peljal stran, je bolečina v njem le vse bolj naraščala. Doma ga je pričakala hladna prha in odrešilni spanec, ki je spominjal na smrt.

     

    Ona se je vrnila do Jana in kondome odložila na veliko mizo. Morda. Za pozneje. Njegove steklaste oči so še kar naprej zrle v neskončno modrino in njegov prsni koš je že dneve miroval – toda to so bili njuni dnevi. Izkoristila jih bosta.

    Sorodni članki: