Samira Kentrić: Balkanalije

Kaja
Dragoljević

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Težko je dobro pisati o Balkanu. Po drugi strani pa se nam še tako površno napisana zgodba avtomatsko zdi dobra, če je le postavljena na Balkan. Da iz njega črpajo mnogi, je jasno, in da črpajo predvsem iz svojih korenin, tudi. Ali nas vse te zgodbe sploh zanimajo? Očitno ja, pa ne samo zaradi Vojnovića, že kar lep kos časa Balkan enačimo z zgodbo, z močno zgodbo.

 

Samira Kentrić je svojo verzijo zgodbe z Balkana še narisala, čeprav ne gre ravno za formo stripa, kot jo v tem kontekstu poznamo iz Saccovega stripa o Goraždu ali iz Lavričevih Bosanskih basni. V Balkanalijah nas nagovarjajo večinoma sepiaste celostranske ilustracije, ki jih dopolnjujejo krajši tekstni komentarji. Ti niso le ilustracija ilustracije in tudi ilustracija ni samo ilustracija teksta, oba izraza vzajemno pripovedujeta, kolikor le zmoreta vsak po svoje. Treba je namreč upoštevati, da gre za intimno avtobiografijo s poudarkom na socialni noti. Bralec spremlja malo Samiro od njenih začetkov v muslimanski priseljenski družini do odraslosti, časovno torej knjiga obsega približno 30 let, vse pa je v interakciji s širšim (bližnje)zgodovinskim kontekstom s poudarkom na Sloveniji – deželi v tranziciji, kamor sta se Samirina starša priselila.

 

Kentrićeva najprej predstavi »čas pred mano«, torej kako sta se njena starša spoznala, potem sebe kot otroka s svojimi iskrenimi zanimanji vred, od navduševanja nad barvicami do rabutanja češenj, kjer pravi: »Naj rečejo, kar hočejo, češnje so skupna last«. Preizpraševanje pojma lastnine se izkaže za pomembno temo tega grafičnega romana, kot so ga poimenovali pri Beletrini, sploh če upoštevamo, da je vprašanje lastnine ključno pri tranziciji države, v kateri je Samira odrasla. Kasneje Samira prikaže tipično priseljensko razdvojenost med dvema domovinama, med njenim odraščanjem spoznamo njene prijatelje in najstniške idole, med vrsticami in ilustracijami pa lahko najdemo številne »grafične indice« in omembe znanih oseb ali dogodkov, ki pomagajo njeno intimno zgodbo situirati v čas in prostor, npr. Kučanov »Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan«, bosansko vojno za neodvisnost ipd. V romanu ne bomo našli pretiranega suspenza, dogajanje je podano z nekakšne pomirjujoče pozicije, še najbolj polemičen je konec, ko se avtorica obrača na prihodnost družbe.

 

Razbita iluzija iz otroštva, ko je NOB razumela kot Boj za Osvoboditev od ideje Naroda, odraslo Samiro še danes skeli in ji služi kot alarm, predvsem ko ugotavlja, da sveta brez narodov in bogov (še) ni in ko skuša gledati v prihodnost prostora, ki mu pripada. Roman opozarja na aktualna vprašanja, ki bi jih najraje ignorirali in počakali, da se sama razrešijo – od gradnje džamije v Sloveniji do problemov EU, horizontalne družbe, privatizacije, kapitalizma, strahov po reprizi preteklosti, predvsem pri bivših članicah Jugoslavije, ki se danes trudijo na vsak način priti v EU. Prek avtobiografske zgodbe (še ene) priseljenke Balkanalije pristavljajo svoj kamenček k skupni zgodbi razseljencev z ombočja bivše Jugoslavije in jo pestrijo z estetsko simpatično metaforo jagnja in volka. Kentrićeva skoraj mitološki teritorij Balkana predstavi preprosto, skromno in jasno. Z empatijo za tiste, ki so še doživljali posamezne delce njene zgodbe (ne glede na to, ali ta čas idealizirajo ali psujejo) in razumljivo tistim, ki o tem času poslušamo in ne vemo, kaj bi si mislili.

Optimized-3d_kentric_balkanalije-copy