• Datum objave: sobota, 30. april 2016
  • Rok Bohinc: *** [idila]

    Do kmetije se je pripeljal bel fičo. Gospodar je prenehal z delom in se ozrl proti moškima, ki sta stopila iz avtomobila. Oblečena sta bila v pisani srajci in črna sončna očala. Eden od njiju je imel na rami velikansko kamero.

     

    ”Pozdravljeni,” se je zadrl moški brez kamere.

     

    ”Lep puzdrav, guspod! Kuko vam uhka pomagam?” je odvrnil gospodar.

     

    ”Midva sva pa prišla iz Ljubljane, da bi posnela revolucijo, ki se dogaja po deželi.”

     

    ”Revulucijo? To ste pa narobe zavil.”

     

    Moška pri avtu sta se spogledala. ”A ste prepričani?”

     

    ”No, navem. Mal mi upište to revulucijo. Mogoče jo majo pa pr sosed.”

     

    ”V bistvu sva prišla posnet dokumentarni film. Upala sva, da bova ujela kakšno streljanje ljudi …”

     

    ”No, ali pa kakšno drugo streljanje,” je vskočil še kolega s kamero.

     

    ”Tako je. Pa rada bi vidla, kako zažigate ljudi in se ljubite z ženskami.”

     

    Sledil je trenutek tišine. ”Tega pa pumoje tud pr sosed nimajo. Mislm, uhka si pugledate, kuko se naš hvapci ljubjo z dekvam, če njih nau nč mutiu. Sam prou vlik strelana pa pr ns ni.”

     

    Oba moška sta se ponovno spogledala. Gospodar je hitro opazil razočaranje na njunih obrazih. Žal mu je bilo, da jima ni mogel pomagati. Moška sta se začela tiho pomenkovati in izgledalo je že, da bosta odšla, ko jima je gospodar kmetije rekel: ”Pa ne bit tok pokvapana. Prita mau v kuhno pa vama bo muoja žena dava kj za jest. Če buosta pa meva srečo, bosta pa vidva še hišnga psa na psici pa uhka nega pusnameta.”

     

    Moška nista bila prepričana. Zdelo se jima je, da sta že zapravila polovico dneva z vožnjo do te kmetije in res ni imelo smisla, da bi se vozila še naprej.

     

    ”A veste, da bi bi res lahko nekaj pojedla.”

     

    ”Tuko, tuko. Auto zapelta do traktorja, jaz bom pa pozvonu, da pridejo še hvapc na južno.”

     

    Moški brez kamere je vstopil v avto in ga odpeljal do traktorja. Drugi pa si je začel ogledovati okolico in posnel kmeta, ki je udaril po zvonu. Kar naenkrat so z različnih koncev kmetije pritekli hlapci in dekle. Še preden je zvonec dokončno odzvenel, so vsi izginili v hiši.

     

    Moška sta stopila za njimi, za njima pa gospodar. Ko so vstopili v jedilnico, je za velikansko mizo že sedelo šest hlapcev in pet dekel. K mizi je prihajala gospodarica z velikanskim lesenim pladnjem z domačo klobaso, sirom in sveže pečenim kruhom, na mizi pa so stale steklenice z mlekom, vodo in rdečim vinom.

     

    ”Ja kuga paj mačkica prvlekla k bajtic,” je veselo rekla gospodarica. ”To so pa mestne srajčke, če se na motm.”

     

    Eden od moških je previdno odložil kamero v kot ter se razgledal po prostoru. Vseh enajst delavskih otrok je debelo gledalo v oba moška.

     

    ”Nka se ne bojte. Teli otročički še svoj živi danček niso vidl mestne srajčke, zatu pa mal buku gledajo. Kr usedta se za mizico pa pojejta.”

     

    Gospodar ju je prijel za rami in ju porinil za mizo.

     

    ”Vesta, dons mata pa zegn. Glih na taprau dan sta pršva. Zvečer bomo v štal mel živalsko predstavo, k so jo ministranti prpravlal ceu teden.”

     

    Moška sta nemo pogledala gospodarja. ”Živalsko predstavo?”

     

    ”Ja! V štalo dajo par ovc. Na gvavo jim dajo palco, štrk pa kos kruha pol se pa ovce gonjo sm pa tja, ministranti pa guvurijo namest njih. Vam puvem, še nkol niste vidl kj tacga.”

     

    Moška sta se ponovno spogledala in v očeh jima je zasijalo spoznanje. Morda ne bosta videla ljudske revolucije, zagotovo pa bosta videla revolucijo gledališča.

     

    ***

    V petem, zadnjem kvalifikacijskem krogu Koridorjevega tekmovanja Kosajte se s Kosom so tekmovalci pisali tekste na podlagi prvih trinajstih minut dokumentarnega filma Karpopotnik režiserja Matjaža Ivanišina. Žirija v sestavi Matjaža Ivanišina, Dejana Kobana in Lare Paukovič je prvo mesto podelila Roku Bohincu, sicer voditelju Kosanja s Kosom, ki se je tokrat prvič preizkusil kot tekmovalec. Vseh pet finalistov za zaključni večer, ki se bo odvil 24. maja, je torej izbranih. Območje idile so po Literarni teoriji Janka Kosa prizori, podobe in ideje miroljubnega, naivno srečnega življenja na podeželju, med pastirji, kmeti in vaščani, včasih tudi z malimi ljudmi večjih mest. Formalno so idile zelo raznovrstne. 

    Opomba: tekst je nastal v tridesetih minutah. 

     

    Foto: Bonino Englaro

    Sorodni članki: