31. maj, 2019 / Dramatika / Literatura / Recenzija
Kaja Novosel je diplomirana dramaturginja, študij pa nadaljuje na magistrskem programu dramaturgije in scenskih umetnosti. Znotraj svoje stroke se najraje giblje med pisanjem tekstov in teorijo drame, z rahlim poudarkom na prvem. Gledališko ji predstavlja izziv in frustracijo ter hkrati neizmerljivo lepoto in zadovoljstvo. Najraje piše monologe, včasih tudi kakšno recenzijo. Rada veliko govori in med pisanjem tvori predolge povedi - tako med prvim kot drugim nemalokrat izgubi fokus. Sočasno se uči znakovnega jezika in se aktivno pripravlja na strokovni izpit za tolmačko slovenskega znakovnega jezika.

Rok Vilčnik rokgre: Drame

Kaja
Novosel

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Založba: Sodobnost International
Leto izida: 2019
Spremna beseda: Simona Hamer, Darja Dominkuš, Tomaž Toporišič

Rok Vilčnik z umetniškim imenom rokgre (1968) je eno izmed bolj ponavljajočih se imen slovenske dramatike, ki se redno uvršča na sezname nominirancev za Grumovo nagrado. Njegova besedila, zbrana v tiskani izdaji z naslovom Drame, so bolj odmevna dela Grumovih naborov: medtem ko sta se Tarzan in Naše gledališče uvrstili v finalni izbor petih tekstov, je bilo besedilo Sakešvili leta 2016 ovenčano z Grumovo nagrado.

Značilna avtorska poetika Roka Vilčnika je tista, ki druži vsa tri dramska besedila in jim daje značilen oseben pečat: to je na eni strani natančen občutek za preučevanje ustroja družbe, na drugi strani pa istočasna poglobljena karakterizacija vsakega lika, ki je formirana tako v psihološkem kot v jezikovnem smislu. Dodatna kvaliteta tekstov je njihova nezamenljiva duhovitost, ki je včasih prikrita ali zakrita z jezikovno podlago, spet drugič pa bolj pride do izraza v izčiščenosti situacije. Ravno humor pa je tisti, ki navadno najbolj razgali žgočo aktualno problematiko, s katero se srečuje dandanašnja družba in širše – svet. Nemalokrat tako lahko zasledimo, da drame Roka Vilčnika najprej beremo s hehetom, proti koncu pa z vedno močnejšo grenkobo. Ravno takšne so tudi pričujoče drame, ki so bile zadnja leta bolj izpostavljena avtorjeva dela.

Zbirko otvori besedilo Tarzan (2014) z žanrskim podnaslovom »eksotična drama«, ki se je za Grumovo nagrado potegovalo leta 2015. Besedilo po motivih istoimenske klasike se dogaja v času Tarzanovega življenja po srečnem koncu ljubezenske zgodbe – kaj se zgodi, ko z Jane o(b)staneta v džungli in ko se v njuno naveličano življenje prikrade hijena Mike? Zgodba o ljubezenskem trojčku, ki fino poudarja skorajda že arhetipske, a še vseeno večno zabavne zakonske težave, je dodatno začinjena s človeško pogoltnostjo, zaradi katere navsezadnje (ali pa najbolj) trpi tudi narava – torej svet, v katerem je Tarzan (človek) (pre)živel. Vedno bolj okrnjena narava, ki je vir izkoriščanja in okoriščanja »svojih otrok«, je prizorišče, ki usiha medtem, ko se Jane ukvarja s svojimi zopet obujenimi potrebami modernega človeka in ko se Tarzan bori s svojo eksistencialno krizo človeka, vzgojenega med živalmi. Dodatno celotno besedilo (najbolj od vseh treh tekstov) zaokroža jezikovni verizem, ki se giblje v nižjem diskurzu in še bolj podčrta krutost in primarnost okolja, v katerega človek s tehnologijo šele vstopa. V okleščenosti in surovosti jezika se skriva največja karakterizacija likov in okolja. Za glavnega antagonista se na koncu izkaže (dejanska in idejna) hijena Mike, skorajda farsičen finale pa kljub (vnovičnemu) srečnemu koncu ne ponuja rešitve, temveč tesnoben sum, da rešitve ne more biti – ne na kratki, ne na dolgi rok.

Naslednje dramsko besedilo Ljudski demokratični cirkus Sakešvili (2014) je edino zmagovalno besedilo Grumove nagrade, vendar to ne pomeni, da po kvaliteti bolj izstopa od ostalih dveh. Tekst je zanimiva mešanica do kraja prignanega absurda, v katerem ne za bitja in ne za stvari ne obstaja drug izraz kot »sakešvili«; na drugi strani pa se od vseh treh ravno ta tekst najbolj konkretno izriše kot politično (in družbeno) kritično delo. Cirkuška predstava, ki je prekinjena zaradi (nenadne) smrti očeta naroda Sakešvilija, postopoma, a z enakomernim stopnjevanjem razkriva vso absurdnost družbe, v kateri ni prostora za dvom o smiselnosti njenega ustroja. Kdor v to podvomi, je lahko izobčen iz družbe in označen z drugim imenom – kar je svojevrstna katastrofa, saj s tem postane odpadnik, za katerega ne veljajo nobene pravice več. Rokgre je v besedilu izgradil (v svoji alogičnosti) logičen svet, v katerem je vsak pripetljaj življenja takoj ukalupljen v kult imena Sakešvili – ta svet ne popušča, pod sabo tepta individualnost in gradi kvazi »kolektivnost«, ki je prazna in predvsem preteča individuumu. Manj jezikovno specifično, pa toliko bolj atmosfersko eksponirano besedilo nam postavlja ogledalo predvsem v izgubi karakterja, misli in nenazadnje tudi dostojanstva posameznika.

Ljudski demokratični cirkus Sakešvili je tako strukturno kot fabulativno globoko v absurdu oz. žanrsko v farsi, zadnje od treh besedil nabora Naše gledališče (nominacija za Grumovo nagrado leta 2017) pa se v tem smislu stika z njim, a se hkrati kljub vsemu vrača v bolj prikrit in prefinjen absurd. Preigravanje večne igre zarot, laži, prevar, hkrati pa magije gledališkega sveta je neskončno – v zgodbi nikoli ne dospemo do cilja, ravno tako ne (iz)vemo dokončno, kdo in kaj je tisto resnično in iskreno (čeprav sumimo, da nihče). Zopet je močna politična nota, saj avtor prevprašuje igračkanje z močjo oz. hierarhičnostjo, korupcijo ter nenazadnje zgolj zaslužkarstvo znotraj umetnosti in njej pripadajočih institucij. Besedilo v osnovni dramski situaciji in naboru dramskih likov spominja na Gogoljevo komedijo Revizor, pri čemer ob primerjavi z njo ne zaostaja v duhovitosti – humor nadgradi z aktualnimi zadregami in zagatami našega (gledališkega) časa in prostora. Zopet pa grenak priokus pusti misel, da skorajda groteskno dogajanje v majhnem gledališču, ki na prvi pogled izgleda prismuknjeno, pa ima za svojimi zastori temne skrivnosti, ni tako zelo irealno za današnji družbeni in tudi umetniški prostor. S tem spoznanjem ali sumom tekst zaokroža nabor treh Vilčnikovih dramskih besedil, ki dokončno izpostavi avtorjeva zanimanja in kritiško os, ki je smiselno (in dodelano) ovita v absurden diskurz.

Zbirka Drame je tako smiselno nadaljevanje avtorjeve dramatske poti, hkrati pa predstavlja njegovo zaokroženo in precej plodno obdobje ustvarjanja, saj se je v tem desetletju (2010–2019) še bolj uveljavil kot eden izmed bolj vidnih predstavnikov sodobne slovenske dramatike. Nabor je pomemben doprinos k tiskani slovenski dramatiki tudi zaradi (vsaj v primeru Tarzana in Ljudskega demokratičnega cirkusa Sakešvili) njihovega uprizarjanja doma in v tujini – izbor slednjega smo si lahko ogledali tudi na letošnjem Tednu slovenske drame. Avtor z izluščenim fokusom, dodelanim avtorskim stilom in izčiščenim dramskim jezikom  tako lahko v prihodnosti ponudi še več, dotična zbirka pa ostaja eden izmed mejnikov v njegovi dramatski karieri, ki se – zdi se – še nekaj časa ne bo zaključila.