• Datum objave: četrtek, 19. oktober 2017
  • Primož Sturman: Varuh meje

    Na rob države, ki ji je služil, je pred nekaj leti zabredel po usodni noči, ko je sredi glavnega mesta s pendrekom pretepel tatu; zasačil ga je pri vlomu v gostinski lokal. V naslednjih dneh so novico razbobnali mediji, njegovi nadrejeni pa so stvar sklenili rešiti tako, da so ga premestili na enega od cestnih prehodov na južni meji. Tu vsaj ne bo toliko na očeh javnosti, so si predstavljali. Morda se bo umiril.

     

    A so se ušteli, novi zrak ga ni pozdravil. Večkrat je imel grdo navado nevljudno siliti v prtljago potnikov, ki so vstopali v njegovo državo, ob pregledu pa pri nikomer ni nikoli našel nič prepovedanega. Pritožbe so se kar vrstile. Pred nadrejenimi je sicer vedno kazal strahospoštovanje, kar pa ga ni obvarovalo od tega, da bi ga ne premestili še enkrat. Tokrat na zeleno mejo.

     

    »Zadnja možnost, nato odpust,« so mu zagrozili.

     

    Potihem so upali, da se ne bo nihče pritožil, če bo nad kom zganjal nasilje. Svojo mejo je država pred dobrim letom zavarovala z rezilno žico. Domačini so se je izogibali, za prehod so imeli tako ali tako na razpolago ključ, ki je odpiral cestno zapornico. Tudi divjad se je počasi privajala na nenavadno oviro v naravi. Državo je bilo treba varovati le še pred zadnjimi od zadnjih, pred begunci in migranti, ki so kljub zaprtim in zastraženim potem še vedno iskali možnost boljšega jutri v osrčju stare celine.

     

    »Prekleta meja,« je razmišljal, ko so se v vojaškem džipu vzpenjali po makadamskih vijugah proti slemenu, na katerem je tekla razmejitvena črta med državama. Po dogovoru med vojsko in policijo je moral sedeti na zadnjem sedežu in vsakič mu je bilo na vijugah slabo. Vojaka se zanj nista preveč zmenila, bil je nekakšno nujno zlo, saj sta tudi sama imela policijska pooblastila.

     

    Zdelo se mu je, da se je znašel na robu sveta. Zaradi bližnje antene mobilne telefonije, ki je s svoje strateške pozicije obvladovala vso dolino, je sicer imel odličen dostop do interneta, a se je kljub temu počutil samega. Tovariša v zelenih uniformah sta ga prezirala, on pa njiju. Verjetno sta si predstavljala, kaj ga je zaneslo sem gor.

     

    Nekega dne jih je pritegnila agonija srne, ki se je nedaleč od njih zagozdila med rezila žičnih kolutov. Ko so pritekli do nje, je že izkrvavela, njeno telo je le še lahno trzalo.

     

    »Kaj naredimo v takih primerih?« ga je vprašal eden od vojakov.

     

    »Poklicati je treba centralo, naj obvesti lovce, da pridejo po kadaver. Stopim do radijske zveze v džipu.«

     

    »Ostaneva midva?«

     

    »Ni treba, mrtva žival ne pobegne.«

     

    Ob vozilu pa jih je spet presenetil trušč. Znova se je nekaj premikalo. Ko so prispeli do mesta, kjer je do pred kratkim svoje zadnje zdihljaje doživljala srna, so na tleh zagledali le še mlako krvi, z druge strani pa se je od nedaleč slišalo lomastenje po grmovju. Nekdo je zlezel v kolut in ukradel poginulo žival.

     

    »Pridi nazaj,« je kričal.

     

    Zavrela mu je kri. Najraje bi ga šel pograbit in ga aretiral zaradi nedovoljenega prehoda meje. Tedaj mu je kapnilo, da bi čez rezilno žico sam težko prišel, pa še njegova država bi tvegala diplomatski incident, on pa službo.

     

    »Jebiga, nekdo bo imel golaž,« je pripomnil eden od vojakov.

     

    »Kliči centralo, da ni treba lovcev,« mu je ukazal.

     

    Z ljudmi z druge strani ni imel stikov. Preziral jih je, na meji se je z njimi obnašal arogantno. Vedel je, da govorijo podoben jezik. Poznal je tudi vse stereotipe in klišeje o njih.

     

    Tisto noč se mu je sanjalo, da je njegov nadrejeni z vojakoma v neki gostilni tam čez jedel srnji golaž z njoki. Stregla jim je natakarica, žena onega, ki jim je srno izmaknil izpred nosu. Prizor je opazoval od daleč, h gostiji ga niso povabili.

     

    »Si že bil tam čez?« je naslednjega dne vprašal vojaka, ki je bil z njim v izvidnici.

     

    »Ravno v nedeljo, v nekem kmečkem turizmu. Ženin nečak je šel k obhajilu, pa smo šli na kosilo.«

     

    »Kako je tam?« se je zabaval spraševati.

     

    Vojak se je nasmehnil. Ko bi ne govoril z nadrejenim, bi mu odvrnil, da so onkraj ljudje s petimi nogami, štirimi ušesi in sedmimi prsti na vsaki roki.

     

    »Bencin je malce cenejši.«

     

    »Je daleč do prve vasi?«

     

    »Ne, čisto tu zraven je. Po legalni poti pa so trije kilometri vijug od mejnega prehoda.«

     

    Ob omembi mejnega prehoda se je spomnil na grožnjo, ki mu jo je pred pol leta izrekel nadrejeni. Od tedaj se ni zgodilo nič omembe vrednega. Delovne dneve je preživljal v službi, prosti čas pa v fitnesu. Drugam ni hodil. Pritožbe pa nobene, grožnje nadrejenih so mu očitno le prišle do živega. Od tedaj je morda samo enkrat močneje zgrabil Afganistanca, ki so ga zasačili pri ilegalnem prehodu meje. To je bilo tudi vse.

     

    »Kam pa kam? V Mehiko?!« ga je naslednji dan iz stražne utice na mejnem prehodu vprašal nekdanji sodelavec, kateremu je pomolil osebni dokument. Zaradi sončnega odseva na šipi ni mogel videti, kdo se skriva v notranjosti. Nato je svoj pogled uprl predse, na cesto, po kateri ni še nikoli peljal. Tudi ko je bil sam za steklom, so potniki velikokrat obrnili pogled stran. To ga je motilo.

     

    »Točit poceni bencin,« je odrezal in odpeljal dalje, ko mu je policist vrnil osebni dokument.

     

    Pripeljal se je do vasi onstran meje, ki jo je prvič videl z druge, povsem nove perspektive. Dotlej jo je raziskoval le na interaktivnem zemljevidu svojega telefona. Čez mejni greben je bilo videti le špico antene mobilne telefonije. Avto je pustil v bližini vaške štirne, nato pa se peš napotil po kolovozu v smeri mejne črte. Po poti z desne je kmalu pristopila ženska in ga ogovorila.

     

    »Kako nenavadno. Zadnje čase je tu razen uniformirancev videti le kakega Afganistanca.«

     

    Ni odgovoril, le molče je zrl vanjo.

     

    »Odkar so z one strani postavili rezilno žico, ni tu več nikogar. Še lani so tod hodili izletniki in nabiralci gob. Nam so pregrado postavili prav pred parcelo, ki jo imamo na oni strani. Vsa divjad bo pocrkala s tistimi žiletkami na kolutih. Od žalosti sem jokala, ko so mrežo postavili, in upam, da bom doživela dan, ko jo bodo odstranili, da se bom še enkrat zjokala. Takrat od sreče.«

     

    Molčal je. Brez uniforme je bil brez jezika. Po navadi je iz njega govoril policist, ki je poznal na pamet vse zakone in predpise. Človek pa je molčal, nikakor ni mogel najti pravih besed.

     

    »Me razumete? Ste morda tujec?« ga je še tretjič ogovorila ženska.

     

    »Na nek način,« je izustil.

     

    Očitno so mu bile njene besede povsem nerazumljive. Nikoli se ni vprašal, kaj mreža pomeni za tiste, ki so bili tu pred njo. Svoj smisel je videl ravno v njenem varovanju. Ženski dejansko ni imel česa povedati, zato jo je vprašal.

     

    »Kako je bilo tu pred mejo?«

     

    »Saj vam pravim. Hodili smo čez, se ženili, se prerekali, sedaj pa je vsak po svoje. Imamo sicer ključ zapornice, a še zdaleč ni isto. Kaj pa vi delate tu? Tako nenavadno mi delujete.«

     

    »Prišel sem na sprehod, zanimalo me je, kakšna je meja.«

     

    »Lepo. Morda bi jo lahko res prodajali turistom kot krajevno znamenitost. Na televiziji sem videla, da so v zahodnem Berlinu, ko je zid še stal, prirejali ogled meje za turiste.«

     

    »Kje se da tu kaj pojesti?« je preusmeril pogovor.

     

    »Na drugem koncu vasi je manjša gostilna, morda vam pripravijo njoke ali zrezek. Divjačina je slastna.«

     

    »Mogoče tu lovijo divjad na zanke oziroma jo pobirajo, ko se zakolje na žičnatih kolutih?« je vprašal. Naslednji trenutek je svoje besede obžaloval. Spet se je iz njega oglasil policist. Tokrat brez uniforme in pooblastil. Njegove besede so izzvenele v prazno.

     

    »Ne bi vedela,« je odvrnila ženska. »Nikogar nisem videla.«

     

    Drugačen odgovor bi težko pričakoval. Tujcu bi o ilegalnem početju svojih sovaščanov šel razlagat samo norec.

     

    Poslovila sta se. Ženska je stopila proti vasi, on pa je zakorakal proti mejni črti. Zapornico je zagledal z druge strani. Luža strjene krvi mrtve divjadi je po njegovem spominu bila kakih sto korakov desno, s te strani pa levo od zapornice. Preden bi imel čas na karkoli pomisliti, je nedaleč zaslišal lomastenje.

     

    Tokrat je bil sam, brez uniforme, povrh vsega še na napačni strani. Pred njim so se pojavili trije Afganistanci. Obstal je kot okamenel. Ko so opazili, da gre za civilista, so brez besed šli dalje. Tudi sam se je sklenil vrniti, tu ni imel kaj iskati.

     

    Na poti proti vasi, kjer je parkiral, je zagledal patruljo policistov države, v katero je prišel. Zdelo se mu je, da je enega na videz poznal, enkrat ali dvakrat ga je med službo za nekaj trenutkov videl onkraj mreže, ki jo je preraščala robida. Želel si je, da bi ga pustili pri miru, a se je džip ustavil, policisti pa so ga povprašali po dokumentih. Niti črhnil ni o ilegalnih migrantih. Pregledali so njegovo osebno izkaznico in se brez besed odpeljali. Odleglo mu je.

     

    Da, prvič je bil na drugi strani. V vaški gostilni je naročil divjačinski golaž.

    Sorodni članki: