15. januar, 2019 / Literatura / Recenzija
Samanta Hadžić Žavski, rojena 1993 v Celju. Absolventka primerjalne književnosti in literarne teorije. Pišem recenzije in kratke zgodbe. Lotim se vsega, kar mi predstavlja izziv, razen bungeeja in skoka s padalom. In uživanja banan. To pa res niso nobeni izzivi.

Primož Sturman: Gorica je naša

Samanta
Hadžić Žavski

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Zbirka kratkih zgodb Gorica je naša je bila nominirana za nagrado slovenskega knjižnega sejma za najboljši literarni prvenec zadnjega leta. Zanimivo je dejstvo, da te zbirke ne bi bilo, če Sturman ne bi obtožil slovenskega literarnega središča ignorance do novejših zamejskih avtorjev. Po mnenju avtorja si tako precej zaslug za izdajo zbirke lasti urednik založbe Litera Orlando Uršič, ki se mu avtor v uvodnih straneh romana tudi zahvali ob prepričanju, da projekta ne bi bilo mogoče izvesti brez njega. Uršič se je namreč edini oglasil na polemiko, ki jo je sprožil Sturman, in v sodelovanju, ki je kasneje vzniknilo med njima, je nastalo to čudovito delo.

 

Na začetku zbirke smo bralci, ki nimamo stika z obmejnim življenjem, potisnjeni v popolnoma nov svet, svet norcev in nesmiselnih borb, na koncu pa se v njem že zelo dobro znajdemo, še več, do potankosti lahko povemo, kje se nahaja Trg svetega Marka, kje Sveti Ivan in kje cerkvica, posvečena Materi Božji na Tabru. Zakaj? Ker nam avtor to nadrobno pokaže. Pred nami naslika prečudovito pokrajino Krasa, Istre in okolice Trsta. Nič manj precizno nam ne opiše ljudi, ki živijo na tem območju. Gre za osebe, ki se utapljajo v iskanju svoje identitete in se oprijemajo neke kvazinacionalnosti, konec koncev pa niti sami ne vedo, kaj je prav, kaj ne, in še pomembneje, kje je meja. Pa ne tista državna, narisana na zemljevidu, ampak pomembnejša, etična meja. Protagonisti se oklepajo starih zamer, ki se bolj tičejo njihovih prednikov kot njih samih. Tema ni aktualna le za obmejni prostor, ampak gre tudi za svetovno perečo temo, gre za svet, v katerem živimo vsi, svet bodečih žic in neodobravanja ljudi, ki so se rodili na drugem koncu kot mi.

 

Zgodbe so šolski primer kratkih zgodb po Edgarju Allanu Poeju, celotno zbirko pa z lahkoto preberemo v enem dnevu. Zbirka nam s svojimi »v dobro poznanem svetu izgubljenimi« protagonisti hitro prirase k srcu. Nenehni boji med titovci in fašisti ter takšnimi in drugačnimi so zbanalizirani in ironični, vendar se avtor vseeno izogne moraliziranju in ostaja zgolj vešč opazovalec, kar doda na vrednosti besedila. Enajst kratkih zgodb, ki so med seboj raznolike, a hkrati najdejo stičišče pri ostalih nezadovoljnih protagonistih in kraju, kjer nastopajo, je Sturman zbiral na kup preko zgodb, ki jih je poslušal od starejših ljudi, in deloma iz svoje avtobiografije.

 

Naslovna zgodba Gorica je naša ima provokativen naslov in je prežeta z ironičnim pogledom na pretirano narodno držo, ki protagonista pripelje na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico. Vseh enajst zgodb se odvija od tridesetih let prejšnjega stoletja do današnjih dni. V ozadju opisovanja krajev in vsakdanjih opravkov preko meje ali za njo se nam odkrije zelo natančna karakterizacija protagonistov, ki cele dneve nekam potujejo, a se hkrati ne premaknejo niti za korak. Tako imamo opravka z ganljivimi zgodbami, kjer nastopajo psihični bolnik, ženska, ki jo grize slaba vest zaradi bivšega moškega, profesor, ki pomaga učenki, ribič, ki mu meja kroji življenje, »švercer«, carinik in žigolo ter drugi, ki so ujeti v zanke nekih meja, ki si jih postavljajo sami in ki jim jih postavljajo drugi. Vse te usode avtor popiše v preciznem slogu, ki prepleta zgodovino in sedanjost z nenavadno svežino.

 

Upam si trditi, da s to zbirko Primož Sturman postaja zasluženi potomec svojih literarnih prednikov, ki so živeli na tem območju Slovenije in se že pred mnogimi leti ukvarjali s problematiko zamejstva. Na tem mestu velja omeniti Borisa Pahorja, ki že od nekdaj v svoji literaturi in zunaj nje opozarja na zločine, ki jih je italijanski fašizem storil nad Slovenci in drugje. Pahor je ob predlogu, da po njem poimenujejo trg v slovenski prestolnici, vztrajal, da naj raje trg posvetijo vsem slovenskim pisateljem v Trstu, zavrnil pa je celo ljubljansko častno meščanstvo, ker se je Ljubljana do slovenske Primorske po njegovih besedah obnašala »mačehovsko«. Tako je po Sturmanovih besedah še danes. Ignoranca do pisateljev in ignoranca do zgodovine. Naše lastne. Tudi zato je Sturmanova knjiga zelo priporočljivo čtivo tudi za mlade bralce, ki si niti najmanj ne predstavljajo, kako lahko meja in zgodovina zaznamujeta človeka.