21. julij, 2016 / Literatura

Poročilo s 13. Festivala Pranger

Mateja
Arnež

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

 

V svet literarnih festivalov sem, podobno kakor na polje literarnoumetniškega nasploh, vstopil prek literarnega kluba L’etažer oziroma njegove ustanoviteljice Marjetke Krapež. »Trije dnevi, prežeti s poezijo, ko se čas ustavi in živijo samo verzi,« nas je malce prepoetično na festival povabila tri leta nazaj. Tako sem od srednješolskega natečaja ELA postopoma prišel do Mlade kritike, ki sem jo leta 2013 dokaj sramežljivo opazoval iz zadnje vrste Menze pri koritu, letos pa se je končno udeležil kot kritik. Na oder sem se pod taktirko Grege Ulna podal skupaj z Urško Kramberger in Vidom Beštrom ter se prvič zares počutil zrel za v festivalsko publiko. Ponoven odhod v Rogaško Slatino in Šmarje pri Jelšah se vseeno ni izkazal za tako revolucionarnega, kot bi morda pričakoval. Potrdil se je tisti stari rek enkrat izjema, dvakrat naključje, trikrat vzorec. Zato me obdajajo dvomi o prihodnosti Festivala Pranger, srečanja kritikov, pesnikov in prevajalcev poezije.

 

Nikakor ne odstopam od dejstva, da je koncept Festivala Pranger eden najboljših, kar sem jih zasledil, saj je neposredno soočenje kritiških in pesniških glasov nepogrešljivo. Ravno to se mi zdi bistveno za odpiranje vprašanja, kaj točno je naloga kritika, s katerim se srečujemo skoraj vsak dan. Kritiki skozi razpravo s pesniki slednjim omogočijo, da ozavestijo močne točke svojih zbirk, kar je zagotovo izjemnega pomena za nadaljnjo ustvarjalno pot posameznika. Slabosti zbirke se avtor namreč – po mnenju ene izmed letošnjih izbranih pesnic Neve Lučke Zver – zave že zelo hitro po njenem izidu, zato je ravno izpostavljanje tistih dobrih elementov pomembnejše. Po drugi strani je take vrste diskurz dobrodošel za razvoj kritiškega pisanja, saj se loči od standardne enosmerne komunikacije, ki smo jo vajeni pri pisanju kritik. Kritiki dobijo neposreden komentar na svoje pisanje, kar omogoča odpravljanje pomanjkljivosti in izboljšanje pristopa h kritiki. Razumljivo pa je to tudi izjemna priložnost za vse udeležence v publiki, ki lahko napotke iz debate med pesniki in kritiki morda aplicirajo na lastno pisanje.

 

Eden izmed ključnih problemov festivala pa je njegova butičnost. To intimno vzdušje je za koga lahko pozitivna stvar, a ne deluje čisto v sozvočju s festivalskim vzdušjem. Festival, ki je sam sebi namen in ga razen povabljencev obišče le še peščica ljudi, to na žalost ni. Problem maloštevilčnega obiska najverjetneje izvira iz odmaknjenosti in slabe prometne povezave Rogaške Slatine ter razmeroma visoke cene bivanja.

 

Maloštevilčen obisk pa vsekakor ne pomeni padca kvalitete samega festivalskega programa. Četudi za skopo publiko, se kritiki na razprave dosledno pripravijo. Neizmerno pohvalo si na tej točki zasluži Prangerjeva kritičarka dr. Stanislava Repar, ki je izkazala izjemno poglobljeno branje vseh devetih zbirk. S celostnim pristopom, upoštevajoč formo, jezik in vsebino, in doslednim argumentiranjem, ki se je pretežno naslanjalo na citiranje pesmi, je poskrbela za močne temelje vseh debat. Malce drugačen kritiški pristop je ubral Muanis Sinanović, ki je zbirke bral z bolj filozofskega vidika, a je zaradi kompleksnosti svojega razmišljanja večini nepoznavalske publike ostal nerazumljiv in njegovo ostajanje na površini, kakor se je večkrat sam izrazil, je rezultiralo v manjko literarne teorije v ozadju kritik. Še najmanj je s publiko polemiziral Ivan Dobnik, ki je predstavil pristop bolj intuitivnega branja in o nobeni od zbirk ni izrekel nikakršne sodbe – posebej sporne s kritiškega vidika so bile oznake, kot npr. »ta zbirka je lepa«. Tako raznoliki kritiki so razumljivo na tapeto postavili tudi zelo raznolik nabor pesniških zbirk.

 

Pri izboru Muanisa Sinanovića je bilo v ospredju vprašanje avtorstva. Preizpraševanje o promociji avtorjevega imena namesto knjige je morda še najbolj ključno zaznamovalo letošnji Pranger. Svoj vrh je doseglo z zbirko anonimnega Magistra Angela Arha, ki je na kritiški debati dosegel ravno nasprotno od (običajno) želenega – namesto osredotočanja na poezijo se je občinstvo osredotočalo na negovo masko in sumničavo pogledovalo po sobi, če se nadangel morda ne skriva med obiskovalci. Če je želel s svojo neimenovanostjo torej izpostaviti svojo knjigo, mu je to vsaj deloma spodletelo, saj se je veliko časa posvetilo ravno razkrivanju vzrokov za njegovo anonimnost. Podobno se je o skrivanju avtorja govorilo tudi pri zbirki Ane Pepelnik. Njena zbirka Pod vtisom je sestavljena skoraj izključno iz parafraz, hkrati pa sama trdi, da ji je prav ta zbirka najbližje. Preizpraševalo se je legitimnost takega izposojanja verzov, tudi v navezavi na glasbeni žanr DJ-ev, in tu obiskovalci festivala vseskozi niso mogli priti do konsenza. Pri zbirki Matjaža Zorca pa se je iskalo osebo za vulgarnostjo, ki je izražena v zbirki, in preizpraševalo pomen forme troheja – ali slednja prav z rigidnostjo res omogoča popolno svobodo pri vsebini? Mnenje kritikov je bilo, da zaradi podrejanja formi Zorčeva poezija zveni bolj šibko, kot bi sicer. Ponovno se je v zbirki iskalo tudi sledi glasbe, in sicer rapa.

 

V ozadju kritiških debat je bilo ves čas prisotno tudi vprašanje feminizma. Stanislava Repar je pri Zorčevih Trohejih omenila, da se »pička« pojavi šele na dvajseti strani in da slednja deluje bolj kot pornografska puhlica kot dejanski simbol. Potreba po močnem feminističnem glasu se je pokazala na razpravi o zbirki Pod vtisom, ko ni čisto nihče izpostavil bistvene spremembe, ki jo je vpeljala Ana Pepelnik pri parafraziranih verzih, in sicer sprememba spola lirskega subjekta. Podobno smo se kremžili tudi ob pokroviteljskem tonu, ki je prevladoval med razpravo o Razsežnostih Neve Lučke Zver, ko so ji kritiki vse slabosti oprostili zaradi mladosti in jo napotili, naj se uči od velikih mojstrov, za katere se razumljivo predpostavlja moški spol. Morda še najbolj burna je bila debata o zbirki Azur Mete Kušar, kjer se je presežno v njenem pisanju bolj ali manj zanemarilo na račun korelacij s Tomažem Šalamunom. Podobno pretresljiva je bila tudi izpoved Simone Kopinšek, ki je, ko je med debato dobila priložnost razložiti zgodbo za zbirko, povedala, da se je z literarne scene umaknila zaradi spolnega nadlegovanja.

 

Zadnjo širšo razpravo je odpiral izbor Ivana Dobnika, ki je odgovarjal na eno temeljnih vprašanj poezije: »Kaj je poetično?«. Tako se je razpravljalo predvsem o etiki in estetiki, slednja je bila skoraj v celoti v domeni Andreja Medveda in zbirke Deviški vrelec. Malce bolj polemičen je bil Prištinski dnevnik Jurija Hudolina, pri katerem se je preizpraševalo priviligiran položaj opazovalca, ki ustvarja te poetične ali zgolj dnevniške zapise, saj si je Hudolin Prištino ogledoval s precej varne pozicije. Največ od vseh zbirk na Prangerju pa je »pretrpela« zbirka XXI Novice Novakovića. Do njegove zbirke so bili kritiki najbolj ostri, a hkrati bolj ostri do klasifikacije XXI kot pesniške zbirke kakor do samih zapisov avtorja. Še med tako burno razpravo, kolikor je kritiška razprava res lahko burna, ne da bi zapadla v nekakšno groteskno verzijo same sebe, je vročo kri mirila Maja Šučur, ki si za svoje moderiranje gotovo zasluži pohvalo.

 

Kakor vsak literarni festival se tudi Pranger ponaša s stranskim programom: tako je tudi letos Rogaško Slatino napolnil otroški smeh na zaključku osnovnošolskega natečaja za najboljšo pesem ELA, ki ga je organizirala Katja Gorečan. Letošnji prevajalski del pod vodstvom dr. Nade Grošelj in Barbare Juršič je gostil portugalščino, a se konceptualno ni uspel popolnoma umestiti v samo dogajanje, morda zato, ker v gosteh ni bilo tujih avtorjev. Festival se je kot vsako leto zaključil s podelitvijo Stritarjeve nagrade, ki jo je letos ne preveč entuziastično sprejel Aljaž Krivec. V svojem govoru se je kritično lotil same utemeljitve, ki jo je za nagrajenca podala komisija, ni pa naslovil ne truda, ki ga je v povratek denarnega dela nagrade očitno vložila Tanja Petrič, niti dela svojih kritiških kolegov, do katerih je bila utemeljitev enako krivična.

 

Pod črto: konceptualno izvrsten festival, ki svoje obiskovalce popelje po čudovitih slovenskih krajih, je rahlo izzvenel zaradi dejstva, da se ga ni udeležilo več ljudi. Škoda.

 

Povezavo do Prangerjevih debat najdete tukaj.

kudpranger