• Datum objave: četrtek, 16. marec 2017
  • Poročilo dogodka Fabula 2017 – Literarni večer z Bernardom Atxago

    Bernardo Atxaga je baskovski pisatelj, ki se je v prejšnjih letih slovenski javnosti predstavil predvsem prek romanov Osamljeni mož, To nebo in Harmonikarjev sin (vsi so izšli pri založbi Beletrina), v zadnjih dneh pa tudi v živo, in sicer kot gost literarnega festivala Fabula. V sklopu festivala je izšel njegov avtobiografski roman Dnevi Nevade, ki ga je prevedla Marjeta Drobnič. Pogovor z njim je potekal v četrtek, 9. marca 2017, v Klubu Cankarjevega doma, vodil pa ga je Luka Lisjak Gabrijelčič.

     

    Kje začeti pogovor z baskovskim pisateljem, če ne ravno pri jeziku samem. Na to je Atxaga v smehu odgovoril, da je težko odgovoriti, ker je jezik duh, spiritu, mente, pri čemer je navedel pasažo iz Biblije, na začetku je bila beseda. Preko nje se je človek osmilil. Atxaga je svojo pisateljsko pot začel z objavo članka v španščini v enem izmed katiljskih časopisov, čeprav je po koreninah Bask in je doma govoril baskovsko. Zato ga je Gabriel Aresti, glavna literarna figura v baskovski književnosti, vprašal, zakaj ne piše v baskovščini? In prav ta “zakaj” ga je spodbudil k pisanju v baskovščini. Hkrati pa velja omeniti, da marsikatero svoje delo prevede sam v španščino. Že od majhnega je namreč živel med obema svetovoma, mati je govorila baskovsko, oče pa špansko, zato je moral obvladati oba.

     

    Jezik je najprej duh, šele kasneje postane politični dialekt, je povedal pisatelj, kar je osvetlil predvsem s svojimi spomini na lastne literarne in publicistične začetke, ki so globoko zaznamovani s Francovim režimom. Sam prihaja iz vasi v pravem pomenu besede in od svojega rojstva, leta 1951, do leta 1975, ko je v Španiji padel Francov režim, se ni zavedal pomena jezika, ki ga je govoril. To razsežnost mu je odprl prav Bilbao. Atxaga je to razložil s fenomenom prihoda v novo hišo, v kateri je nek drug vonj od tega, ki smo ga vajeni, ki v nas vzbudi zanimanje, od kje prihaja.

     

    Atxaga pa ni le človek, ki obvlada več jezikov, ampak tudi človek, ki nosi več imen. Njegovo pravo ime oziroma bolje rečeno, ime, ki ga je dobil ob rojstvu, je Joseba Irazu Garmendia, kot pisatelj se je uveljavil kot Bernardo Atxaga. Z neverjetno lahkoto je Atxaga to komentiral tako: “V konfliktnih družbah ima človek vsaj 10 imen.” Domači župnik mu je še kot mlademu povedal, da je kača iz Raja po mnenju vseh slaba, toda predvsem je previdna. In tak je bil pri svojem ustvarjanju tudi Atxaga. Vsak družbenokritični pisatelj je namreč v Francovem času dobil kartoteko po objavi spornejših tekstov, to pa je še posebej veljalo za tiste, ki so pisali v baskovščini. Medtem ko so si vsi izbirali enoznačne psevdonime, si je on izbral navadno ime, ki je sicer skovanka. Bernardo je bilo ime študentu, ki mu je posodil pisalni stroj, Atxaga pa se je pisal njegov dedek. Sicer je obstajal nek resnični Bernardo Atxaga, toda bil je nek slehernik na podeželju sredi ničesar, zato težav nista imela ne on ne pisatelj. Z nasmehom je Atxaga dodal, da je mogoče to neumnost, toda tako je.

     

    Nekako na polovici pogovora je sledilo branje slovenskega prevoda Dnevov Nevade, po tem pa se je pogovor vrtel bolj o sami naravi pisateljevega ustvarjanja, ki se kaže tudi v tem romanu. Atxaga je izrazito vase usmerjen avtor, ki piše o stvareh, ki si jih ne zna razložiti, a tudi ne pozabiti. Sam temu pravi usedline in prav posledica teh je roman Dnevi Nevade. Želel je napisati roman o družini, toda nastalo je nekaj povsem drugega. Nevado je zbral predvsem zaradi nekega občutka, da mora iti tja in tam počakati na nekakšno pismo, ki mu bo dalo snov za pisanje. Pove sicer, da je dobil dve taki pismi, toda glede na zajetnost romana je očitno, da sta ti dve pismi zgolj majhen del romana.

     

    Skozi celotno življenje in pisanje pa Atxaga ostaja neverjento prizemljen, njegova pojava je povsem sproščena in nadvse mladostna. To smo zaznali vsi prisotni na literarnem večeru, tudi tisti, ki smo zaradi jezikovne omejitve pogovor spremljali s tolmaškimi slušalkami. Kako je ostal in ostaja tak, je na koncu pojasnil tako: “Edini način, da se ne postaraš, je ta, da ostajaš realen. Pomaga tudi humor.”

    Sorodni članki: