• Datum objave: ponedeljek, 13. marec 2017
  • Poročilo dogodka Fabula 2017 – Literarni večer s pisateljico Sofi Oksanen

    Sofi Oksanen je ena najbolj priznanih, mednarodno uveljavljenih in cenjenih finskih pisateljic mlajše in srednje generacije. Njen debitantski roman Stalinove krave je izšel leta 2003, mednarodno prepoznavnost pa je dosegla z romanom Očiščenje, ki je bil v slovenščino preveden leta 2011. Roman Ko golobice izginejo, predstavljen na festivalu Fabula, je njeno zadnje delo, ki ga lahko v odličnem prevodu Julije Potrč beremo tudi v slovenskem jeziku.

     

    Za dogodek je bil izbran prostor Štihove dvorane Cankarjevega doma, ki nekoliko spominja na amfiteater: povabljena avtorica in moderatorka pogovora, Staša Pavlović, sta sedeli v sredini, kar je sprva vzbujalo vtis teatralnosti, resnosti in strogosti, vendar je že začetni dialog med njima predvidevanja ovrgel ter napovedal zelo sproščen, prijeten večer. Smernice pogovora je pričakovano diktirala knjiga Ko golobice izginejo, ki govori o časih nemške ter sovjetske okupacije med drugo svetovno vojno in desetletja po njej. Med drugim je gostja povedala, da knjiga ni samo in izključno fikcija, temveč ima za podlago veliko število resničnih zgodb, študije literature, ki se ukvarja s tematiko okupacije Estonije, pa tudi izjemno veliko predelanega gradiva o propagandi, ki jo je v tistem času izvajala Sovjetska zveza. Ravno omemba propagande pa je pogovor prenesla iz povojnih časov v sodobnost, Sofi Oksanen je namreč zelo prodorno in s kritično stanco orisala stanje tako v Estoniji kot v Rusiji dandanes in dejala, da Rusija ljudstvo na načine, ki se jih je posluževala v preteklosti, zavaja še danes. Podala je tudi primer, da marsikateri prebivalec Rusije še danes ne ve, kakšno je stanje v državah, ki jih je nekdaj okupirala Sovjetska zveza – prepričan je, da jim gre slabo brez podpore velike in dobre matere Rusije. Dotaknila se je tudi izvolitve Trumpa ter rastoče grožnje vojne.

     

    Kljub težkim tematikam je vzdušje v dvorani zaradi navdušujoče energije avtorice knjige Ko golobice izginejo ostalo vedro, ušesa poslušalcev pa so se lahko naužila zvena in ritma finščine, kajti povabljena gostja je med pogovorom, ki je sicer potekal v angleščini, večkrat prebirala odlomke knjige v izvornem jeziku. Seveda je bilo za prevod prebranih odlomkov poskrbljeno.

     

    Večer se je zaključil z vprašanji obiskovalcev, ki jih je zanimalo marsikaj. Od tega, koliko časa je avtorici vzelo pisanje knjige glede na to, da je vanjo vložila toliko raziskovanja in študija, pa vse do aktualnih vprašanj o svetovni politiki ter avtoričinih pogledov na sodobno stanje sveta. Ena zadnjih avtoričinih misli se mi je globoko zarezala v spomin tako zaradi sporočila kot tudi zaradi resničnosti besed. Dejala je, da nikoli ni želela pisati o dogodkih iz svojega ožjega okolja, saj se zaveda lastne subjektivne vpletenosti vanje in posledično nesposobnosti surove objektivnosti, vendar v zadnjem času zaradi pogostih potovanj v tujino opaža, da je zmožna biti vse bolj objektivno kritična tudi do dogodkov v domačem okolju.

     

    Po koncu uradnega dela so imeli navdušeni obiskovalci možnost podpisa izvodov knjig Ko golobice izginejo ali Očiščenje, kar je avtorica storila z največjim veseljem, obiskovalcem pa je gesta večer gotovo še polepšala.

    Sorodni članki: