11. januar, 2016 / Literatura

Peter Semolič: Druga obala

Katarina
Rakušček

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

 

Druga obala je že deseta pesniška zbirka Petra Semoliča, od izida njegovega prvenca bo prihodnje leto minilo četrt stoletja. Zbirka dobro učinkuje samostojno tudi izven konteksta Semoličevih preteklih del, saj za dojemanje branja ne potrebujemo jezikovnega in tematskega poznavanja Semoličevih prejšnjih zbirk. Temu je tako predvsem zaradi močnega tematskega fokusa na smrt. Subjektovo izhodišče je opazovanje konca v različnih oblikah: pesnik sedi in preko vode opazuje drugo stran, drugo obalo.

 

V skladu z njegovo preteklo poetiko so pesmi še vedno izjemno intimne ter se prvenstveno ukvarjajo z bivanjskimi ter, morda malce manj, s poetološkimi vprašanji. Tako prva kot druga se povezujejo z motivom smrti oziroma raje smrtnosti, minljivosti. Avtor se sprašuje  o sami smiselnosti umetniškega ustvarjanja, ki je zagotovo še dolgo po umetnikovi smrti žrtev družbenega “sita časa”. Teh motivov se loteva predvsem v zadnjem od sedmih razdelkov, naslovljenem Risba. V istoimenski pesmi z izjemno ironično držo naslovi pretencioznost pesniškega ustvarjanja. Z enakim turobnim humorjem naslovi pesnika tudi v pesmi Šifra: “Skrb za svet”, ko zapiše „morda res obstaja kaj takšnega, kot je poslednja / sodba, bo takrat vsemogočni prst pokazal / nate in pritisnil na tipko delete“. Tesnobnost pisanja poezije doseže vrhunec v pesmi Antarktika z verzi „Zdaj z grozo opažaš, / da na ledu, trdem kot beton, ne puščaš niti / najmanjšega odtisa“, v pesmi Križanka pa se ta občutek prelevi v skorajda obup, ko je pesnik označen za „izumrlo vrsto ribe“.

 

V preostalih šestih razdelkih je v ospredju vprašanje minljivosti in pomenskosti naših življenj, ki je predstavljeno na dva načina: prvič z nastopi že dolgo mrtvih, a v kolektivnem spominu vseh živih zgodovinskih ter literarnih likov, kot so Don Kihot, Paul Verlaine in Voltaire. Pesnik pripoveduje nikoli izpovedane zgodbe teh oseb, ki skozi prvoosebne pripovedi delujejo skorajda srhljivo. Obleče si kožo literarne zgodovine in kot, na primer, Sneguljčica zapiše “ne vem, koga ali kaj je prebudil, še vedno / sem tukaj, razstavljena v stekleni krsti”.

 

Druga metoda, ki v svoji sporočilnosti močno izstopa, je pesnikova uporaba serijskih morilcev in njihovih žrtev kot subjektov pesmi. Te pesmi se neposredno nanašajo na smrt in bolečino, ki jo ob tem čuti posamezik. Vmes postavi tudi motive nesrečnih življenjskih zgodb v pesmih naslovljene po kopitu Recimo, da ji/mu je ime … Iz tega postopka je tudi razvidno, da je potrebno Semoličeve sicer intimne in individualne pesmi brati v splošnem, saj v sebi skrivajo bolečino vsakega in vsakdanjega. Dotika se spolnih zlorab, splava in nasilja, vseh teh tematik pa se loteva na nov in pristen način. Obenem z ohranjanjem upanja in  razumne distance, ki se kaže skozi ironične in humorne vložke, ne zapade v patetiko. V pesmi Svetloba na dnu kanjona izvrstno razbremeni ozračje, ne da bi razvrednotil pesem, z verzi “Toda vrnimo se v poletje 1979 in / k Cindy: nikoli niso našli njenega trupla. Morda pa / ni nikoli dosegla dna kanjona in še vedno pada / in moli.”

 

Zbirko Druga obala Petra Semoliča težko jemljemo kot lahkotno branje. Teme so težke in boleče, a predstavljene na način, ki je bralcu lahko izjemno blizu. Ob branju se nam zdi, kakor da bi potovali skozi dnevnik poznanstev in časopisnih izrezkov, kakor da bi brali neke vrste potopis pesnikovega opazovanja smrti, opazovanja druge obale z izjemno neznačilnim občutkom miru in sprijaznjenosti. To noto deloma razjasni spremna beseda Ane Geršak, v kateri zbirko opredeli kot popis konca, ki pa se rokuje z novim začetkom. Podobno z nekakšno sprijaznenostjo zazveni tudi pesnikov pogled, ko v pesmi Odisej iz naslovnega razdelka zbirke zapiše “Gledam drugo / obalo in žensko, ki stopa po njej / in mi – mar mi res? – vrača pogled”. Semoličevo Drugo obalo odlikujejo ravno takšni svetli pogledi v temno zamegljeno nebo, ki ga vidi na koncu. Njena vrednost ni v formi ali v sami vsebini temveč v odnosu, ki ga avtor do vsebine goji. K smrti ne pristopi strahopetno in tako opisovanje načeloma tabuizirane teme je zagotovo dobrodošlo – poraja pa vprašanje idealiziranja smrti, ki zagotovo nosi posledice.

 

rsz_druga_obala