• Datum objave: torek, 14. november 2017
  • Pesem tedna: svet kot je videti iz okna v tretjem nadstropju

    gledam dekle oblečeno v

    lahko zeleno jopico, modre kratke hlače in dolge

    črne nogavice.

    nosi nekakšno ogrlico

    in ima majhne prsi, uboga stvarca.

    opazuje svoje nohte

    medtem ko njen umazani beli pes ovohava travo

    v brezciljnih krogih.

    tudi golob kroži

    napol mrtev s svojimi majhnimi možgani.

    jaz pa si zgoraj v spodnjem perilu,

    s tridnevno brado nalivam pivo in

    čakam, da se pripeti kaj literarnega ali simfoničnega.

    oni pa kar krožijo in krožijo. mimo se prikotali

    suh starec v svoji zadnji zimi, potiska pa ga dekle

    v katoliški šolski obleki.

    nekje tam so Alpe, ladje

    plujejo preko morja

    in kupi H in A bomb.

    dovolj jih je, da poženejo v zrak petdeset svetov in še Mars povrhu.

    oni pa kar naprej krožijo,

    dekle miga z ritjo

    in tam so Hollywoodski griči

    polni pijancev, norih ljudi,

    poljubljanja in avtomobilov.

    vendar to ni dobro: che sera, sera.

    njen umazani beli pes se ne bo posral,

    še zadnjič si pogleda nohte

    in z veliko vrtenja svoje riti

    odide proti svojemu dvorišču.

    sledi ji njen zaprti pes (povsem nezaskrbljeno)

    in prepustita me pogledu na najbolj nesimfoničnega goloba.

    da, kot vidim, smo lahko mirni:

    bombe se ne bodo nikoli razpočile.

     

     

    Avtor: Charles Bukowski

    Zbirka: Pesmi (Književna zadruga Jesenice, 1990)

    Prevedel: Tone Škrjanec

    Sorodni članki: