8. januar, 2018 / Literatura
Anja Grmovšek (1993) zaključuje magistrski študij slovenistike ter primerjalne književnosti in literarne teorije. V prostem času je literarna urednica spletne kulturne platforme Koridor – križišča umetnosti, urednica za poezijo pri literarni reviji Novi zvon, bere, piše pesmi in gleda nogomet. Rada si domišlja, da bo nekoč izdala pesniško zbirko in si v živo ogledala finale Lige prvakov.

Pesem tedna: Privilegij bivanja

Anja
Grmovšek

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Mnogi se ljubijo. Zgoraj, angeli

v nepremičnem etru in kristalu človeškega hrepenenja

spletajo drug drugemu lase, jagodno svetle

in s strukturo hladnih rek. Od časa do časa

ošinejo nerodno ekstazo pod sabo –

gotovo spominja na ptiče brez perja,

ki čofotajo v pomladni luži postelje –

nato neka ženska, pravkar ji bo prišlo,

odlušči zaprte veke moškemu in reče

poglej me in on jo pogleda. Ali pa je moški,

ki vleče vrv zastora v temnem gledališču?

Kakorkoli, pogledata se;

dve bitji z razširjenimi očmi, grabežljivi,

vznemirjeni, zlepljeni s trebuhoma z neverjetno sladkim

opolzkim lepilom, strmita drugo v drugo

in angeli so zapuščeni. To sovražijo. Patetično skomigajo

kot viktorjanski berači na litografijah,

ki s popolnimi potezami in alabastrno kožo ponujajo cunje

na razuzdanih prehodih romana.

Vse stvarstvo je prizadeto od tega gorja.

Kot da se sliši tožeč zvok lune, ki

vzhaja. Ljubimca ga sploh ne preneseta,

napolni ju z neizrekljivo žalostjo, da

zopet zapreta oči in se objameta, vsak

z občutkom smrtonosne samosti telesa,

ki sta ga odčarala smrti za uro ali manj

in nekega dne, med tekom ob sončnem zahodu, ženska

reče moškemu, zbudila sem se žalostna,

ker ne moreš, čeprav te imam rada,

ozdraviti moje samote,

s čimer se dotakne njegovega lica kot v zagotovilo,

da ga noče prizadeti z resnico.

In moški ni ravno prizadet,

razume, da ima življenje meje, da ljudje

umirajo mladi, spodleti jim v ljubezni,

v načrtih. Teče poleg nje, razmišlja

o žalosti, ki sta jo zasopla vdihnila in si mrmraje

izpela pot iz prihajanja, oklepajoča se s starimi, iznajdenimi

oblikami miline in nerodne hvaležnosti, pripravljena

biti spet sama ali nezadovoljna ali zgolj

sopotnika kot pari na poletni plaži,

ki iz revij berejo članke o intimnosti med spoloma –

sebi, drug drugemu

in silnim, nevidnim, tolažečim angelom.

 

 

Avtor: Robert Hass

Zbirka: Pesmi, da bi preživeli poletje (Center za slovensko književnost, 2006)

Prevedla: Jana Putrle Srdić

yizkorleftthumb