22. marec, 2016 / Literatura

Nina Kremžar: Dežela pepela

Lara
Paukovič

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Pokrajina je bila popolnoma ravna, siva in prekrita s pepelom, ki je segal do kolen. Nobenih gora ni bilo. Nobenih gričev in dreves. In tudi vode ni bilo. Ne samcate kaplje dežja in ne sapice vetra. Bila pa je majhna temna luknja s špranjami, ki so bile edino, kar je v notranjost še spuščalo nekaj svetlobe. V tej luknji je čepel Mož – sam, tih in prav tako siv, kot je bila siva pokrajina, ki je ni mogel videti. Čepel je tam, v svoji mali luknji in čakal. Na kaj, ni več vedel. Pred časom se je še oziral skozi špranje, a z vsakim dnem manj in manj. Zadnje čase je le še čepel v svojem kotu in čakal.
»Kaj čakaš?« je iznenada vprašal glas, tako tih in oddaljen, da je bil Mož sprva prepričan, da so le sanje. Ni pomnil, kdaj je nazadnje slišal tuj glas. Ni pomnil niti, kdaj je nazadnje slišal lastnega.
»Kaj?« s prsti je zatipal po gladki steni in zdrsnil malo bližje špranji, skozi katero so prodirali tanki žarki rumene svetlobe.
»Kaj čakaš?« je rekel glas nekoliko glasneje, a telesa, kateremu bi pripadal, ni bilo videti.
»Kaj te briga!« je odvrnil Mož in sedel nazaj v svoj kot.
»Pridi ven.«
»Ne morem,« je zagodrnjal.
»Kako veš?« Glas je bil čedalje bližje.
»Ker sem zaprt.« Stena, ob kateri je slonel, je bila vlažna in hladna, kot vedno.
»Kako si lahko zaprt, če nisi nikdar poskusil odpreti vrat?« se je nežno zahihital glas.
»Pa saj ni vrat,« je rekel in kolena potegnil bližje svoji bradi.
»Kaj res?«
Škripajoč zvok je napolnil majhno luknjo in Mož je ravno še uspel zatisniti oči, ko je svetloba planila v njegov temni svet.
»Pridi no ven,« je zahteval spet isti glas.
Odprl je oči. Najprej eno oko, potem še drugo. Pred vrati ni bilo nikogar. Samo sivina. Nato se je počasi skobacal na svoje stare noge in s kratkimi koraki stopil do praga svoje luknje. Prvič je videl ravno pokrajino, ki se je raztezala od roba do roba, od vzhoda do zahoda in zasedala vse, do koder je segel pogled. Prvič je videl sivo nebo in še bolj siva tla. In prvič je zagledal bledo sonce, ki se je zaman trudilo razbliniti sivino.
Sredi te samotne pokrajine, točno pred njegovimi vrati v svet, je stalo dekle. In to najlepše dekle, kar jih je Mož kdaj videl. Oblečeno v belo do tal segajočo obleko, z valovitimi črnimi lasmi, belimi lici in ustnicami, rdečimi kot kri. Z obrazom tako nežnim, tako prelepim, da je Možu za trenutek zastal dih. In z nasmeškom, ki ni bil iz tega sveta.
»Pridi z menoj,« je šepnila.
»Kdo si?« je negotovo vprašal Mož.
»Tvoja princesa sem. In ti si moj princ. Čas je, da me rešiš,« je rekla in mu podala roko.
»Kdo si?« je ponovil.
»Ljubezen tvojega življenja.« Sončna svetloba je oblila njen obraz, da se je zalesketal kot zvezda v vsej tisti tihi sivini.
Mož je pogledal iztegnjeno bledo dlan. Pogledal je smejoč obraz. Ozrl se je preko širne pokrajine. Zdelo se mu je, da nekje v daljavi sliši zvok vetra. Nato je stopil nazaj v svojo temno luknjo in za seboj zaprl vrata.

 

Tekst je na podlagi kratkega filma Jašek Urbana Zorka nastal v tretjem krogu Koridorjevega tekmovanja Kosajte se s Kosom, kjer je sicer zmagala Vida Voglar z basnijo O pekinezerju in pitbullu (http://koridor-ku.si/literatura/vida-voglar/), a se je Nina Kremžar z anti-pravljico Dežela pepela uvrstila tik za njo, zato smo se v uredništvu odločili, da objavimo tudi to. Pravljica je po Literarni teoriji Janka Kosa kratka zgodba, sestavljena v verzih ali prozi. Njena posebnost je neverjetnost, čudežnost, nestvarnost likov ali dogodkov, vendar pomešanih s stvarnostjo, ki je verjetna, to pa tako, da oboje ni lokalizirano v konkreten zgodovinski čas in prostor. 

Opomba: besedilo je nastalo v tridesetih minutah. 

Optimized-swinkwell-logo-feat-600×250