• Datum objave: sreda, 24. maj 2017
  • Nika Švab: »Če se med seboj ne bomo podpirali, nas bodo drugi še manj.«

    Nika Švab je dramaturginja, dramatičarka in diplomirana literarna komparativistka. Je tudi letošnja dobitnica Grumove nagrade za mladega dramatika, s katero je bila nagrajena njena drama Ujeti trenutek. Poleg dram piše gledališke in filmske kritike ter je del sodobne gledališke in lutkarske scene v Sloveniji. Trenutno živi v Pragi, kjer je na oddelku za alternativno in lutkovno gledališče DAMU na enoletni študijski izmenjavi. Pogovarjali sva se o omenjeni nagradi, dramatiki in položaju avtorice v kulturnih krogih.

     

     

    Julija Ovsec: Komedija Ujeti trenutek nas postavi v samo središče poročne zmešnjave. Kakšen pomen ima poroka zate? Misliš, da še vedno spada med prelomne dogodke v življenju?

     

    Nika Švab: Zame osebno je poroka pogodba, ne gojim romantičnih čustev do obreda. Opažam pa, da spet vedno bolj postaja prelomnica, kar je bil tudi eden izmed vzgibov za pisanje na to tematiko. Predvsem si želim razumeti, kaj to pomeni drugim – gre za zabavo, sanje iz otroštva, izpolnitev družbenih norm ali kaj drugega. Slišala sem tudi, da je poroka bolj zavezujoča in se zaradi tega ne razideš kar tako. Ne vem še zagotovo, kaj naj si mislim o tem.

     

    JO: V drami prevladujejo ženski liki, ki moškim nekako ne pustijo do besede. To je v slovenski dramatiki nekaj svežega, morda celo nepričakovanega. Veliko ženskih likov v slovenskih dramah je namreč precej stereotipnih, predvsem v komedijah. Kako gledaš na uporabo stereotipov v komične namene? Zakaj imajo tako komičen učinek? Se ti zdi, da stereotipi družbeno stanje prevprašujejo ali ga opravičujejo?

     

    NŠ: Stereotipi mi ne nudijo komičnega učinka, ker me ne presenetijo. Dobim to, kar pričakujem in nič kaj novega. Vsekakor razumem uporabo stereotipov, ker gre za poznane šale. Se pa strinjam, da za skoraj vsak stereotip obstaja podlaga, da se sploh lahko obdrži. Kar še vedno ne pomeni, da 100% držijo in da jih ni mogoče izpodbijati ter da odstopanja ne obstajajo. Rekla bi, da gresta prevpraševanje in opravičevanje stanja tukaj z roko v roki, odvisno od tega, kar si želiš razbrati. Seveda so stereotipi lahko uporabljeni kot kritika, v končni fazi tudi kot kritika sebe. Stereotipov je deležna tudi komedija, čeprav je nekoč veljala za izjemno pronicljiv in duhovit žanr, ki na komičen način izpostavlja pomanjkljivosti v družbi in se iz njih norčuje. A po določenem številu banalnosti je postala trivialen žanr, ki nič ne pove.

     

    JO: Situacijo, v kateri se je znašla nevesta, bi lahko razumeli tudi kot metaforo sodobnega sveta, kjer nič ne teče, kot bi moralo, junakinja je sama proti vsem, edina, ki ji pomaga, je njena prijateljica. Kakšen se današnji svet zdi tebi? Kakšen se ti zdi položaj ženske v njem? 

     

    NŠ: Kot najverjetneje bodoči samozaposleni v kulturi se mi svet zdi grozljiv. Pa ne samo z vidika finančne situacije, opažam vedno večje izogibanje odgovornosti, izpad morale, razvrednotenje znanja, pretiran individualizem in eskapizem. Ki ga glede na dano situacijo vsekakor razumem. Za minimalno plačo kot gradbenik verjetno ne boš prevzel odgovornosti za kolaps stavbe. Ga pa ne podpiram in se ne identificiram z njim. Zdi se mi zelo škodljivo, da se mladih ne angažira več, ker nekoč ne bomo več mladi ustvarjalci, ampak bomo krojili umetniško sceno. In super bi bilo, če bi imeli kakšne izkušnje. Osebno me najbolj skrbi, da bom morala v prihodnosti prodati svoje ideale in etično držo za golo preživetje. Ali pa izbirati med bolje plačanim projektom s skupino indivualistov ali pa slabše plačanim projektom v kolektivu s kolegialnim odnosom. Moj pogled na prijateljstvo je bil dolgo zelo filmski – lahko rečeva stereotipen – fantje/punce pridejo in grejo, prijatelji pa ostanejo. Do te trditve sem zadnja leta vzpostavila distanco, kajti najti dobre prijatelje je približno enako kot najti zvestega partnerja; noben odnos ni oz. vsaj ne bi smel biti samoumeven. Položaj ženske pa, uh. Kje naj začnem? Dolgo sem si lagala, da ni tako slabo. Pa sem predvsem letos, ko sem na izmenjavi, ugotovila, da to sploh ni res. Velikokrat sem slišala stavke, kot sta “Ti fant dovoli iti sami v Prago?”, ali “Zakaj pa ne bi šla z mano ven, imaš fanta ali kaj?”. Kot da jaz kot samostojna oseba z lastnimi interesi in željami ne obstajam. Če se navežem na poroke, o katerih sva govorili prej – predvsem predaja neveste se mi zdi hudo sporen koncept. Oče (moški) te preda ženinu (spet moški). Pardon, preda? Ne razumem, zakaj točno sem jaz (ženska) lastnina, ki si jo dva podajata. Zakaj ne more ženska sama priti do matičarja/oltarja tako kot ženin (vsaj v večini primerov)?

     

    JO: Kakšen pa se ti zdi položaj mlade dramatičarke danes? Kakšen je po tvojem mnenju položaj ženske v gledališču in kakšen v literaturi? Bi lahko govorila o razlikah ali vzporednicah?

     

    NŠ: Pri mladih dramatičarkah ne bi rekla, da je tolikšen problem v spolu kot v starosti. Če si ogledamo prejemnice_ke nagrade za mladega dramatika_čarko, jo je dobil samo Tibor Hrs Pandur, vse ostalo smo bile ženske. Pri Grumovi nagradi je situacija recimo popolnoma drugačna. Ampak če primerjam literaturo in gledališče, bi gledališče kljub vsemu ocenila za bolj odprto do mladih (žensk). Sploh če recimo pomislimo na zaposlene dramaturginje ali umetniške vodje, kjer ženske močno vodimo. Pri režiserjih ali igralcih pa je situacija spet obrnjena, čeprav je moč zaznati premike na tem področju. Pri igralcih_kah za to predvsem krivim izjemno nesorazmerno količino monologov na spol, ki se pojavljajo v kanonu. Večina monologov je namreč moških.

     

    JO: V literarnem prostoru velikokrat slišimo, da literarne nagrade služijo le same sebi. Kako gledaš na podeljevanje nagrad? Se ti zdi, da prva nagrada pomeni prelom, pripomore k prepoznavnosti, mogoče celo odpre kakšno novo pot?

     

    NŠ: Še eno izmed vprašanj, ki vodijo v dolgotrajen diskurz. Zdi se mi, da so nagrade velikokrat politična zadeva. Predvsem to velja pri nagradah, ki ne vsebujejo pridevnika “mladi”. Ker mlademu ustvarjalcu_ki se ne moreš zameriti, predvidevam. Sem pa jaz osebno izjemno vesela vsake nagrade, ker še vedno verjamem, da nekaj pa si le moral narediti prav, da si nagrajen_a. Politika gor ali dol, za mladega človeka nagrada vsekakor pomeni izjemno spodbudo, absolutno pripomore k prepoznavnosti (do 8. 4. 2017 me recimo nihče ni poklical za intervju) in mogoče celo odpre kakšno novo pot. O tem iz osebnih izkušenj zaenkrat še ne morem povedati ničesar, ni pa nemogoče, upam.

     

    JO: Dramatika je med vsemi literarnimi zvrstmi najbolj zapostavljena. Povezuje se jo zgolj z gledališčem, veliko manj z literaturo. Se ti zdi, da slovenska gledališča naredijo dovolj za prepoznavnost slovenske dramatike? Kakšno pa je stanje na literarnem področju? S kakšnimi problemi se soočate dramatiki, ko pride do objave teksta? 

     

    NŠ: Da se dramatiko povezuje bolj z gledališčem kot literaturo, popolnoma razumem. O tem je recimo pisal že Ingarden in tudi meni osebno bi bilo v večjo čast, da bi mojo dramo nekje uprizorili, kot pa izdali. Tako se je dramatika v končni fazi tudi začela. V slovenskih gledališčih opažam vedno večji angažma slovenskih tekstov. V SNG Drama naslednje leto bo to rdeča nit sezone. Vsekakor je pa še zmeraj izjemno veliko neuprizorjenih tekstov. Rada imam kanonska dela, ampak če se recimo Grum eno leto ne postavi na oder, se mi pa tudi ne zdi nič slabega. Dramatiki imamo na srečo portal SiGledal, kjer je objavljenih veliko dramskih tekstov, sploh neuprizorjenih. Sedaj obstaja tudi rubrika Izvolimo dramo, kjer bralec sodobne slovenske dramatike nominira nekoga drugega, da priporoči tekst. Nekateri teatri pa ob krstni uprizoritvi besedilo objavijo v gledališkem listu. To se mi zdi super, izdanih dram je namreč v Sloveniji res malo. Pa ne samo slovenskih, že klasike je težko kupiti.

     

    JO: Za konec pa se vrniva še k tvojim začetkom. Preden si se vpisala na magistrski študij dramaturgije na ljubljanski AGRFT, si diplomirala iz primerjalne književnosti in literarne teorije. Te je dramatika zanimala že dlje časa? Kakšni so bili tvoji pisateljiski začetki? Pišeš še kaj drugega ali si popolnoma predana dramatiki? 

     

    NŠ: Za študij primerjalne književnosti in literarne teorije sem se primarno odločila zaradi kritike, kasneje je to željo podprla še ljubezen do gledališča. Raziskovanje, analize besedil in primerjava interpretacij me že od nekdaj zanimajo. Na temo dramatike sem pred dvema letoma tudi diplomirala. Iskreno povedano me je pisanje dramatike začelo zanimati lani, ko sem začela s študijem dramaturgije, kjer so veščine dramskega pisanja obvezen predmet v vsakem semestru. Me je pa kaj hitro pritegnilo in zdaj zelo uživam v tem. V pripravi imam tudi dve adaptaciji, eno za magistrsko nalogo. Sicer pišem tudi kratko prozo, ampak trenutno ne preveč aktivno, kar nameravam spremeniti. Zdi se mi, da imam še veliko za povedati, tako da bi lahko rekla, da sem popolnoma predana izražanju svojega stališča.

     

    JO: Bi Koridorjevim bralcem povedala še kaj, kar sem te pozabila vprašati? 

     

    NŠ: 

    – Berite več (slovenske) dramatike

    – Verjemite v svoje delo

    – Bodite del kolektiva in ne »furat« vsak svojega društva

    – Bojkotirajte Barillo in Nestle

    – Uprite se neumnemu kapitalizmu

    Ne, saj ne, ne vem, če imam ravno veliko modrosti, ki bi jih lahko delila, ampak berite pa res, fino je biti na tekočem in splošno razgledan. Sploh mlado slovensko literaturo. Če se med seboj ne bomo podpirali, nas bodo drugi še manj.

    ***

    Foto: CTF UL AGRFT

    Sorodni članki: