21. januar, 2016 / Literatura

Neil Gaiman: Kaj pa mleko?

Lara
Paukovič

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Zgodilo se je že skoraj vsakomur: mama za nekaj časa odide od doma, na konferenco, in prepusti očetu skrb za dva otroka ter seznam nujnih opravil. Seveda ne gre vse po načrtu, sfiži se večerja, naslednje jutro pa zmanjka še mleka. Kosmičev se, menda, ne da jesti s kislimi kumaricami ali pomarančnim sokom, da ne omenjamo čaja brez mleka! In tako se mora oče odpraviti v trgovino po mleko, vendar se dolgo, dolgo ne vrne … Le kaj bi se mu lahko pripetilo?

 

Neil Gaiman tudi v Kaj pa mleko? ne razočara – pred nami se razplete sijajna, nemogoča in neponovljiva pustolovščina očeta, ki z mlekom v rokah prečka časovno-prostorski kontinuum, ob tem pa rešuje svojo kožo in planet pred krdelom zelenih vesoljcev, obsedenih z estetskim preurejanjem planetov. A to ni le vrhunska vaja v izmišljanju najbolj bizarnih in nezamisljivih situacij, ki se poigravajo z izginotjem dinozavrov, nezemljani in s splošno »transtemporalno metaznanostjo«, saj Gaimanu v zgodbi uspe ustvariti več plasti. Ena je plast očetove razlage o tem, zakaj je tako pozen, ki zaradi nekonsistentnosti izgublja verodostojnost, to pa seveda opazita tudi otroka, ki sta kakopak preveč pametna, da bi mu verjela. A hkrati sta kot poslušalca fascinirana nad samo pripovedjo, ki jo tudi soustvarjata s svojimi opazkami in predlogi, oče pa jih seveda upošteva (»Kako sem vesela, da so v zgodbi tudi poniji,« je rekla moja sestrica). Nazadnje pa je v tretjo raven zgodbe postavljen sam bralec: verjeti ali ne verjeti?

 

Gaimanova pripoved, ki bi kljub vsej svoji sijajni nesmiselnosti vendarle ostala le na ravni vaje v domišljiji, je z ilustracijami Chrisa Riddella, dvakratnega dobitnika prestižne nagrade Kate Greenaway, dvignjena na povsem novo raven. Stripovsko-realistične ilustracije z natančno izrisanimi detajli zgodbo dodatno dopolnjujejo in razlagajo, tako da bi bila brez slikovnega dela zgodba osiromašena za pravico do dvoma, ki ponovi tri ravni Gaimanove pripovedi. Po eni strani bi bila očetova pripoved lahko gola izmišljotina: videti je, da si vse sproti izmišljuje, saj se vse, kar pove, ponavlja tudi na ilustracijah, ki prikazujejo stanovanje. Na prvi pogled oče svojo pripoved pobira iz spomina in po stanovanju, in to ne uide niti otrokoma, toda po drugi strani njegov zadnji, slavni dokaz o tem, da je vse res, prek ilustracije pridobi dvojnost, ki je sicer nima: »No, /…/ tukaj je mleko.« A vendar, ne samo mleko.

 

Spretnost prevajalca Boštjana Gorenca pri dialogih ostane zvesta Gaimanovemu pripovedništvu, obenem pa mu z uspešnim poslovenjenjem vseh mogočih domišljijskih imen in izmišljij, pa tudi z uporabo narečnih in slengovskih besed, uspe ustvariti avtentično in berljivo pripoved, ki se jo zares prebere v eni sapi. S slovenskimi različicami praktično vsega, od »blumbofrajzerja« do slovenskih imen ulic in priimka očetovega znanca, zgodbo približa mlajši populaciji bralcev, hkrati pa je zaradi tega celotna pripoved veliko bolj prijetna tudi za branje na glas. Tako vulkanski bog Splod postane Žbunk, wumpires pa fampirji, ki imajo tudi sicer malce težav z izgovarjanjem črke v, kot je za vampirje značilno, pa še kakšen sijajen primer bi se našel.

 

Čeprav knjiga na prvi pogled deluje kot križanec med stripom in znanstveno fantastiko, bo najverjetneje prav zaradi tega navdušila tudi tiste mlajše bralce, ki po literaturi ne posegajo prav pogosto. Z napetim dogajanjem, v katerem se situacija kar naprej spreminja in pred bralca postavlja vedno bolj nemogoče zaplete, Neil Gaiman obdrži pozornost mlajše generacije, ki je navajena nenehnih čutnih dražljajev, hkrati pa ustvari pripoved, ki je zanimiva tudi za njegove nekoliko starejše navdušence. Ali pa za kogarkoli, ki bi se rad za pol ure dobro nasmejal in razgibal meje svoje domišljije.

kaj-pa-mleko-naslovnica_5-cm