21. maj, 2015 / Literatura

Nataša Velikonja: Ostani

Lara
Paukovič

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Kataklizma

 

Pripovedovalka zgodb z neposrednostjo neusmiljeno razkriva mehanizme prisotnosti nekih patoloških družbenih konkretnosti, pri čemer je pomemben pojem distance ( /…/ od njih me ne oddaljuje dogajanje samo, ampak odnos do njega). Naveden citat ponazarja način, s katerim se pripovedovalka v zbirki loteva realnosti. Kot piše tudi v zadnji pesmi ostani: naj povem nekaj o zadnjih letih. učim se nujne lekcije: distanca, distanca distanca /…/. Gre predvsem za distanciranost v smislu kritičnega pristopa do stanja, pa tudi za distanco v čisto fizičnem smislu, za nenehne prekinitve in vnovične vzpostavitve distance, za preplet obojega, za nujnost distance tudi kot ene izmed strategij preživetja, kakor se v neki povzemajoči in skoncentrirani obliki pojavi v zadnjih pesmih (o čemer več kasneje). Pred tem pa poteka prekinitev neokrnjene distance, predvsem v fizičnem smislu, in vključenost v življenje na lezbični sceni, življenje v tem domu, mestu, z dnevno sobo, lezbičnim barom ali lezbijkam prijaznim barom.

 

 

Preden pa nadaljujem s poskusom vzpostavitve izstopajočih vsebinskih komponent, bi se ustavila pri nekaterih formalnostih, za katere se mi zdi nadvse na mestu, da jih omenim. Teksti so izrazito prozaični, tudi zaradi tega se mi zdi najustrezneje lirski subjekt imenovati pripovedovalka zgodb (tako je tudi naslov druge pesmi v knjigi), ki pa velikokrat spregovori z izrečenim urške ali nine, saj ti poleg pripovedovalke predstavljata osrednja lika zbirke. Pripovedovalno pozicijo utrjuje tudi zapis, določene besede in odseki so namreč v ležečem tisku[1], pa naj gre za govor urške, nine in pripovedovalke ali pa samo za določene izpostavljene poudarke. Kljub trpkosti, besedi, ki se mi je že ob prvem branju naravnost vsilila v občutenje, pa je le-ta mestoma prekinjena s humorjem, ki sicer ne zaobrne te trpkosti, ampak gre kvečjemu za zaostritev; humor zablisne in se hipoma tudi razblisne, teksti pa zdrvijo dalje.

 

Že prva pesem ko naju ni bilo predoči nasilne homofobične pristope ( /…/naciji mečejo granitne kocke, molotovke, bakle, na zidove pišejo crknite, parada sramote, ubij pedera, za ljubezen prečrtano /…/), predvsem urška komentira surovost srednjega razreda ( vzgoja v srednji razred v kapitalizmu je brutalna /…/ sistematično te učijo zlorabljati druge ljudi in na tem temelji tvoj uspeh), predstavljena je surovost scene v različnih oblikah medčloveškosti (v pesmi horda pripovedovalka zgodb denimo opisuje, kako na lezbični sceni zjebeš bivšo bejbo ali sestro aktivistko), navsezadnje pa gre tudi za povezanost obojega (scene in preostale meščanske dostojnosti). Prisoten je krik prepoznave stanja, da je tisto, kar je lezbični aktivizem in lezbična scena, skrenilo z neke skupnostne poti in se zoperstavilo lezbični intelektualki, da pa niti v prihodnje, v času, ko na sceno prihaja srednji sloj, ne kaže najbolje. Kritični komentarji stanj realnosti in nasilja konvencij so še toliko bolj intenzivni prav zaradi vdora teh stanj v posameznico, ki jih izreka in ki jo neposredno zadevajo, prizadevajo.

 

Izpostavljenost ljubezni, element predhodnih pesniških zbirk Nataše Velikonja, je konkretizirana tudi v tej zbirki v občutju pozorne medsebojnosti, budnosti do besed, gibov urške in nine. In za to vendar gre pri vsej stvari. Mesta, kjer so se spoznavale sogovorke, so umorili, kakor piše v pesmi tam smo se spoznavale, lezbična skupnost ni razvila pričakovanj z nočnega vlaka iz Celja, od koder je na lezbično sceno pripotovala urška in kasneje ugotovila, da je pristala tam, od koder je prišla (moj odgovor je vedno ne), da je vse, kar hočejo lezbijke, pir, ugotovi, da hočejo lezbijke samo preživet, preživet, preživet (formatiranje). Tako naboj upov, potencialov in pričakovanj s strani uresničevanj spremljajo grenkoba, bes in razočaranje.

 

Poziv ljubezni pa je zaradi »zunanjih« neprijetnosti še bolj poudarjen, sklenjenost v ostajanje, v ljubezen, o kateri knjiga sicer sprašuje, ali je kot lezbični bar, prideš kot prideš, greš ko greš, in ko se zapre migriraš drugam, ampak venomer si tam, in v neki drugi pesmi: po tihem razmišljam, ali sta manipulativnost in neracionalnost ljubezen. Podobna zgodba se vrši z lezbičnim seksom, ki vključuje fejkanje orgazmov, predhodne plejerske poze s pirom, nabijanjem na zid veceja ali lovom na zastavice in to, da lahko rečeš, da si nekoga nabijal na zid veceja in v vsem skupaj ni nič drugega kot (pesem ne dovoli): /…/ večina / dela napako, reče, ko misli, da je osvobojeno telo / seksualizirano. ni seksualizirano, ampak zgolj / uprizarja nek scenarij. Kar asociira na Foucaultevo poanto v Zgodovini seksualnosti, ki ponazarja ( grobo parafraziram po spominu), da tisti, ki se zavzemajo za seksualnost in mislijo, da s tem delujejo zoper oblast, pravzaprav delujejo znotraj nje.

 

Pesmi, kot sta knjižnica in papirnati kozarci pa to relacijo med sceno, med drugimi in urško, nino ter pripovedovalko zgodb zaobrne v to, kar bi lahko bil povzetek te napetosti: Sedim tesno ob njej, držim jo za ledene dlani, toda zima ne preneha, mokra mrzla neskončna zima (naključnosti).

 

Zbirka nakazuje tudi vpetost v nek širši kulturno-umetniški kontekst, v pesmi superzvezda spremljamo pot Patti Smith v obljudeno nasičeno temo, čeprav si želi samo mir mir mir, v srce ljudstva omenja Virginio Woolf (Sodeluješ ali ne sodeluješ in virginia woolf je imela doma dve sužnji brez lastne sobe), na nekem drugem mestu Djuno Barnes itd.

 

Variacije bližine, ki jih tekst razklepa, pa delno razpre že naslovna fotografija z lociranostjo oseb, katerih število je ujemajoče z izpostavljenimi govorkami, z izbiro intenzivno binarnih barv (črno in belo), ki pa se izmenjavajoče ploskovno prepletata, pri čemer se za izstopajočo ploskev izkaže prav krog, s svojo oblostjo in nepristopnostjo, s kvaliteto ponavljanj.

 

Pesmi klozet sledijo taborišče, tam smo se spoznavale, rez, razglednica in ostani, ki pravzaprav povzamejo, strnejo in zgostijo vse prej nanizane konkretnosti v nekaj neizogibnega, v slovo, v ta ostani (ki prav zaradi imperativa v sebi nosi predhodni nagib v svoje nasprotje), kamor jih je privedla izpostavitev. V rezu nina razkrije svojo strategijo ostajanja, preživetja, neko naselitev vase, ko bo vse poškodbe uporabila kot material za delo, urška pa v pesmi razglednica pove: moram pohitet, ravno dovolj sem besna /…/ , da bom lahko pisala. Pripovedovalka zgodb pa bo razkrila mehanizme, tudi te iz preživetja, po katerih lezbična intelektualka ostane popolnoma izolirana in preživetveno ustrahovana /…/. In zdi se, da je v vsem tem nenehnem kroženju od jutra do jutra, od tam do tam, od kataklizme do kataklizme, v opazovanju tega, kamor si prišel, v načinu nepopolnega odhoda (ki ga tako eksplicitno izraža naslov), predvsem intenzivno teženje te zbirke: in ves ta moj prezir in vsa ta moja / ljubezen in ves ta moj izstop me bodo vodili k / temu, da bom spet svobodna (da bom spet svobodna).

 

 

________

[1] Citate iz zbirke sem, zato da jih ločim od preostalega besedila, zapisala v ležečem tisku, pri čemer sem besede, ki so v pesmih v ležečem tisku, zapisala v neležečem. (op. a.)

          
Optimized-ostani-naslovka