26. marec, 2017 / Literatura

Muriel Barbery: Življenje vilinov

Mateja
Arnež

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Francoska pisateljica Muriel Barbery v svojem zadnjem romanu spregovori o umetnosti na najbolj subtilen način. Zgodbe Življenja vilinov, ki ga je založnik žanrsko umestil nekam med fantazijski roman in pravljico, se ne da umestiti v čas, temveč le v prostore francoskega podeželja in slikovito italijansko vasico. Od tam se dogajanje seli v Rim, ki nosi simbolni pomen  mesta umetnosti. Tretji prostor, ki se v romanu razpira, je fantazijski svet, ki je empirično umaknjen in je zaznaven samo preko likov stark, ki spominjajo na poganske čarovnice, ter čutne simbolike, ki se izraža v preobražanju vilinov v favno.

 

Bralec se med branjem sicer sreča z dvema skrivnostnima deklicama, ki se med seboj ne poznata in sta protagonistki romana; Prva je Maria, vesela podeželanka iz Francije, ki v svojem bivanju nosi s seboj nekaj čarobnega. Kljub temu da nihče ne ve, od kod jo je prinesla mrzla zimska noč, deklica  pomirjujoče vpliva na svojo okolico in osrečuje svojo družino.  Čarobno ne deluje  le zaradi svojega skrivnostnega izvora, zavitega v tančico skrivnosti, temveč tudi zaradi dejstva, da se je zmožna pogovarjati z živalmi, ki v Življenju vilinov pomenijo nekakšen most k razpiranju tretje dimenzije.

 

Druga osrednja junakinja Klara živi v Italiji in ima  tako kot Maria čarobno naravo, saj nam tudi njeno rojstvo ostaja skrivnost. Kot osamljeni siroti ji je uspelo obuditi čut za vse lepo, še posebej za melodičnost sveta, ki predstavlja rdečo nit  romana, v katerem se razrašča vprašanje o tem, kako in na kakšen način estetskost lahko prerašča v nekaj etičnega. Tako Klara, ki se uči pri velikem maestru, bralcu oriše mnogo kompleksnih duševnih stanj preko izraza glasbene harmonije. Igranje klavirja ustvari glasbo, ki ji pred oči riše neznane pokrajine in jo spravlja v različna razpoloženja ter pomeni enega izmed možnih poti v fantazijske svetove, ki omogočajo ponovno vzpostavitev miru.

 

O umetnosti delo spregovori dvakrat, in sicer jo prvič pojmuje kot izraz umetniške forme in drugič kot duševno vajo.  S Klaro, ki odlično igra klavir, avtorica nakaže naklonjenost evropske družbe predvsem visoki umetnosti, katere simbol je že od nekdaj klavir, sicer pa tekom celotnega dela izpostavlja tisto umetnost, ki je pozornim opazovalcem razvidna že v estetiki vsakdanjega življenja s celostnim občutenjem lepote sveta. Prvi, ki jo more občutiti, problematizirati in napraviti za metafizično je umetnik.

 

Na tako čuten način avtorica spregovori o nastanku umetnosti, ki se rojeva iz sanj in ljubezni. In zato gre na tem svetu, za eno samo ljubezen, preko treh razprtih prostorov prikaže rojstvo čustev, ki se razmahnejo od negativnih do pozitivnih.

 

Če Klara predstavlja svet visoke kulture, je Maria predstavnica elegantnosti podeželske kulture, kjer še vladajo arhetipi zdravilk in čarovnic, vkoreninjenih v prvinskost narave, v kateri je umetnost najbolj prisotna v mitih in čistosti verovanja. Spomnimo se, da je Cicero dojemal  duševno kulturo preko literarnih del in kulturo kot nekaj zelo zemeljskega. Če sklenem, je Življenje vilinov v strukturni izgradnji in izvedbi zelo dobro zasnovana literarna poslastica, a žal ne bo navdušila tistih, ki pričakujejo lahkotno fantazijsko branje.

 

 

zivljenje-vilinov-740×417