28. september, 2015 / Literatura

Milan Kundera: Slavje nepomembnosti

Lara
Paukovič

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Prečkanje meja je Milanu Kunderi zelo domače. Čeprav se mu je odprla profesionalna pot docenta svetovne književnosti v rodni (takrat) Češkoslovaški, se je zaradi aktivizma preselil v Francijo, ki mu streho nad glavo nudi še danes. Nikakor pa se ni odpovedal raziskovanju meja literature. Ker ta lahko ob preveliki obrtniški vnemi pridobi pretirane okove, je vedno spretno zahajal tudi v filozofske vode in se iz pisatelja preobražal v komentatorja, sledilca in celo prijatelja lastnim likom, kar mu je omogočalo izražati večplastne poglede na zgodbeno situacijo. Temu načinu se ne odpoveduje niti v svojem najbolj svežem delu, ki je v slovenskem prevodu in založništvu Modrijana luč sveta ugledalo leto dni za originalnim izidom. Njegova stvaritev nikakor ni nepomembna, vprašljivo pa je, če jo lahko pretirano slavimo.

 

Pripoved iz sedmih delov s številnimi jasno poimenovanimi podpoglavji je sicer sestavljena nadvse logično: pet moških, vsaj navideznih prijateljev, katerih srečanja v parku ali na pijači dosežejo vrh na »poslovilni« zabavi enega od njih in se zaključijo v stanovanju drugega, služi kot varen teren za preigravanje njihovih spraševanj o samih sebi, lastnih doživetjih ali svetu. Vsak posebej predstavlja pripovedovalčev alter ego, ki nas vseskozi opominja, da lahko tudi na banalnosti, nepomembnosti in vsakdanjosti pogledamo z drugih zornih kotov in nam ponuja utripe iz življenja v premislek, ali so lahko tudi nepomembnosti pomembne. Prek D’Ardela nam naslika bolezen kot šarmantno stanje, ki daje življenju smisel, s Quaqueliqom nam kaže, da sta diskretni govor in sramežljiva zadržanost lahko bolj privlačna in prepričljiva kot glasne in preverjene opazke, neuspeli poskus samomora izmišljene ženske lahko s pomočjo uboja drugega pokaže novo življenjsko luč, Alain s svojim občutkom krivde pa v pogovoru s Charlesom ugotavlja, da vedno zmaga tisti, ki drugemu naprti krivdo. Bivanjska vprašanja o različnih življenjskih občutjih so še kako na mestu tudi zato, ker jih dodatno osmišljajo in skupni svet protagonistov povezujejo pripetljaji Stalina in njegovih tovarišev, ki osredinijo glavni raziskovani pojem dela – dobro voljo ter z njo povezana šalo in smeh. Na podlagi Stalinove pripetije z jerebicami Charles namreč gradi svojo igro, ki mu edina osmišlja bivanje, Kaliban pa ravno tako svoje igralske apetite hrani kot strežaj na različnih dogodkih.

 

Možganska potovanja v zamišljene svetove in spraševanja o realnih doživljanjih pa jih vse opominjajo na središčno težavo – pomanjkanje razvedrila in nostalgijo po preteklosti. Ugotovitev, da se šale postarajo, da so potegavščine izgubile moč in da smo vstopili v »postšaljivsko epoho«, je ključna. V zgradbi dela pa je (predvsem) na tej točki ključen Kunderov vnovičen zapad v filozofske vode, ki jih morda literarna forma ne upravičuje več in je zanje celo preozka.

 

Zametki zamisli o Heglovi neskončni dobrovoljnosti, Kantovo prepričanje o obstoju stvari same po sebi in Schopenhauerjevo nasprotovanje, da je svet predstava in volja, so aplicirani na Stalina, ki se je trudil ustvariti en sam pogled, saj bi sicer vladal kaos. Vendar pa ne delujejo več kot pahljača idej, ki jih je pisatelj v prejšnjih delih zgodbe natrosil med (ne)pomembne ljudi – prijatelje, da bi med njihovimi nepomembnostmi pomembnosti še bolj prišle do izraza. Žal zapadejo v prevelik poudarek na Stalinovo zgodbo, ki je prej služila zgolj kot opora idejam posameznih kolegov in opomnik današnjemu času. Čeprav nas še vedno opozarja na ključne pomembnosti, njegov način postaja dosti bolj ekspliciten in izgubi tisto nevsiljivost, s katero je navduševal na začetnih straneh. Povrh vsega se trudi vse pretirano pojasnjevati in razlagati; tako, denimo, Alainova zgodba, s katero se na začetku romana odpre vprašanje erotičnosti ženske ter kasneje rojstev in svobode in ki je predstavljena z ravno pravo mero retoričnih vprašanj ter odprtosti, kasneje, celo na več mestih, zadobi natančne odgovore in prepričanja, ki delujejo preveč programsko, načrtovano in ne dovoljujejo lastnih interpretacij.

 

Čeprav je delo jezikovno in miselno dodelano, pa zaradi takšnih spodrsljajev in zastranitev ter predvsem zaključnih pretiranih filozofskih momentov povzroči, da je meja literature in filozofskega traktata v tem primeru za korak presežena in izgubi svojo privlačnost ter namen. Koliko pa je literatura še prava literatura, če je na nekem delu ne moremo več obravnavati s strukturno-literarnega, temveč le še z vsebinsko-idejnega vidika? Ko naenkrat drug drugega ne upravičujeta več, temveč en postaja bolj in drugi manj pomemben? Čeprav je pisatelj meje med pomembnostjo in nepomembnostjo v delu zanimivo zabrisal, pa se mu to v sami izbiri forme in načrtu pisanja tega dela ni tako zanesljivo poklopilo. Kar pa se mi nikakor ne zdi nepomembno, saj bi prava slava prišla, če bi se.

slavje-nepomembnosti-300×434