3. 5. 2016 / Literatura

Miklavž Komelj: Noč je abstraktnejša kot N

Dajmo karte za spremembo na mizo in nemudoma povejmo: ta poezija je dobra. In – če se spustimo še na čisto osebno raven – deluje. Na tisti temačni zaklinjevalski način, kot urok, ki se te oprime in te ne izpusti (domnevam pa, a v to ne verujem, da gre lahko ta kelih mimo, ne da bi se dotaknil bralčevih ustnic).

 

Zbirka Noč je abstraktnejša kot N je nenavadna najprej že po svojem obsegu, ki je nekoliko večji kot smo ga vajeni. Pesmi same sicer niso posebno pretresljivo formalno oblikovane. To se pravi, da se – kot je dandanes običajno – ne držijo nobenega pravila (najde se vse od haikuja do proznega besedila). Komelj je zanimiv, ker se v nasprotju z večino ne boji kršiti pravil prostega verza, ki ga svobodno kombinira tako z rimo kot z metričnimi vzorci. Njegov verz tako ni toliko prost kot je resnično svoboden. Verz se torej odziva na potrebe pesnika, občutenja lirskega subjekta in poudarke vsebine.

 

Železo, ki je v revolucionarnem ognju, je torej vsebina in ta ima kozmološke razsežnosti. Pogosto imamo občutek, da pesem raste iz nekega dogodka, konkretne izkušnje (dejanske ali fiktivne), kot na primer pesem Quelque chose de nouveau: “To dekle ima na rami vtetoviranega jastreba, / ki je tak, kot bi bil narisan v dvanajstem stoletju.” Jasno je čutiti impulz (četudi je umeten), dogodek, opažanje, ki je v ozadju, toda pomen se zdi nedorečen, kot pri nerazumljivi pisavi ali simbolu slutimo nekaj več za golo pojavnostjo.

 

To aporetičnost, nedorečenost bi lahko spremenili v očitek sofizma. Teksti sami več kot opravičujejo takšno karakterizacijo. Ne le, da se zatekajo k (zaradi pogostosti skoraj ritmotvornemu) sredstvu retoričnega vprašanja, ampak očitno gradijo na paradoksih, sopostavljanju nasprotij in subtilnih niansah jezika in sintakse. Skratka, vsebine, ki ji zgoraj pripisujemo kozmološke razsežnosti sploh ni. Vse skupaj je – sicer intrigantna – igra zrcal, labirint, ki s svojo igro prikriva nič.

 

In res je, ne le pesmi, celotna zbirka sestavlja takšen postmodernistični labirint. Toda tu ne gre za nekakšen vulgarni relativizem, kakor tudi ne za graditeljsko deklarativnost. »Nujnost poezije je na strani še-ne-obstoječega« zapiše Komelj v Predgovoru k zbirki esejev Nujnost poezije. Pesnik nima resnice, da bi nam jo razkril, niti ko oznanja (kar počne izjemno redko, kot že rečeno, mu je očividno ljubše spraševanje).

 

Toda to ne pomeni, da pesmi nimajo pomena. Gradijo ga z očitno, a ne vedno intuitivno razumljivo intertekstualnostjo, zavestnim izkoriščanjem moči konteksta in bralčeve zmožnosti osmišljanja. Skratka:   pomensko in tudi oblikovno so trdno zvezane (kot se za vezano besedo spodobi). Vsak verz bralca nekam usmerja, končna destinacija ni nikdar vnaprej znana in samo bralec je sposoben izrisati tudi zemljevid poti (torej metafizično zakoličiti resnico iztrgano labirintu).

 

Pri tem pa Komelj zastavlja težavna, izmuzljiva vprašanja, ki so – ne le v poeziji – še daleč od zadovoljivih kategoričnih rešitev. Veliko pozornosti posveča problemu (našega odnosa do) imena, obraza in živali. Vsa ta (in druga) vprašanja pa povezuje z govorico kot temeljnim problemom vsake poezije. Pri tem se oblikuje diskurz, izhajajoč iz prej omenjenega občutenja konkretnega, posameznega , ki se razraste v splošnost, dokler ne seže do zadnjega kotička naše govorice in s tem do meja našega sveta. Razraščanje je deloma doseženo prek odpiranja v literaturo, deloma prek kontekstualizacije. Eden bistvenih gradnikov labirinta pomena je torej prav neobičajni obseg zbirke. Zgoraj omenjene teme se tako razvijajo skozi celotno knjigo in se z vsako ponovitvijo (ki ni nikoli samo ponovitev) širijo in presegajo predhodne pomene.

 

Komelj je pesnik pomena, kar je (dandanes) precej redko. Ne kramlja, ampak skuša govoriti, seči za golo izrekanje. Predvsem pa je njegovo pesnjenje tvegano. Vse kar smo zgoraj pohvalili bi bilo zlahka (in je tudi bilo) izpostavljeno kot slabost. Mogoče je celo izpeljati našim nasprotne zaključke: Komelj je pesnik niča. Toda ali ni tudi nič ena od (Parmenidovih) poti – resda neprehodna – k resnici? Nisem prepričan, da je v času, ko se na dolgo in široko pesni o vsem kar je, pesniti nič resnično nemo. Takšno tveganje pa lirski subjekt nase lahko prevzame le, ker v poezijo resnično verjame. Kar reče ima moč uroka, redki, če ne povsem odsotni so primeri dandanes skoraj obvezne (cinične) relativizacije pesniške pozicije, demonstracije zavedanja, da so pesmi (tako kot bogovi) v resnici mrtve. Ta poezija zanika obstoj nečesa takega kot je avtonomna sfera poezije: »Če je umetnost samo za ljudi,/se mi gnusi enako kot lov!« piše pesnik.

 

Ta poezija prav zato morda zmore segati do meja človeškega in jih celo preseči. Kljub temu ni povsem samozadostna, potrebuje nekaj zunanje vere, da tudi bralec začuti – skupaj z lirskim subjektom: Nevroza faraonov: »Če narobe/premaknem roko – se sesuje svet.«  

 

Pri tem pa je treba biti previden. Morda smo šli v tem zapisu celo predaleč. Morda ni ničesar resnejšega od pesmi, a to ne pomeni, da se pesnik ne zaveda pasti labirinta (ali da nam jih ne nastavlja z veseljem). Morda smo tudi mi v svojih izvajanjih zapadli v Pornografijo smisla, toda vprašajmo se torej s pesnikom (»Aller Unsinn hebt sich auf!«): “Z izbruhom vojne se mu je v njih [vizijah] pokazal / smisel. Je bilo to pomirjujoče?”

 

Res je morda, smo – želeč pomiritve – zablodili  v labirintih poezije. Toda, četudi je vse zapisano zgoraj popolna zabloda, je v svoji nesmiselnosti dokaz moči in mnogoterih poti te poezije. Edino, kar lahko z gotovostjo rečemo je, da nam ostaja skrivnost. O tej pa pesnik piše: “Skrivnost ne prenese skrivanja. / Je tisto, česar ni moč skriti. / Rana, narejena iz šivanja / rane, bo začela govoriti.”