• Datum objave: četrtek, 15. december 2016
  • Mateja Arnež: Ljubezensko pismo

    Da odhajaš, si rekla, tokrat pa res, nepreklicno, dokončno in za vedno. Da te ne bo nikoli več, niti slučajno, pod katerimi koli še tako čudežnimi pogoji nazaj. Da imaš dovolj mojega pijančevanja, zaradi katerega ne moreš spati in zaradi katerega piješ več tudi ti. Da ne moreš več gledati mojih s podočnjaki podplutih oči, ki so vsak dan bolj rdeče, da ne moreš več prenašati, kako te te oči gledajo. Da imaš zaradi njih tudi ti rdeče oči, saj da ne moreš jasnega pogleda zreti v svet kot kakšna dehteča rožica, če imaš dedca, smotanega, kot sem jaz, pijanega, s podplutimi rdečimi očmi, čigar pogleda ne preneseš. Zaradi katerega ne spiš in se ti še v sanjah prikazujejo otroci in majhne punčke, ki te vsakič znova pahnejo vedno globlje v brezno depresije, iz katere se ne moreš povzpeti niti takrat, ko ga z mano piješ in za svoj že četrti kozarec kriviš mene. Nič ni hujšega od pijanega moškega, okoli katerega se širi vonj po pivu, praviš. Praviš, da sem postal tako nagnusen, da se ti ob misli, da bi z mano legla v posteljo, tako, kot si včasih, obrača želodec. Da te sili na bruhanje, če pomisliš, da bi kadar koli v življenju pustila, da se te dotika tak človek, kot sem jaz, da se te še huje, dotika tam spodaj ali pa da bi se morala – bog ne daj – ti dotikati njega. Da bi morala z roko tja dol, kjer bi morala poskrbeti za to, da bi on v nasladi zaprl oči in z glavo trikrat rahlo trznil. Trznil bi in takrat te ne bi bilo nikjer, za tisto dolgo minuto ne bi bila ti s svojo roko niti malo pomembna. Za tistih nekaj sekund bi izginila iz obličja zemlje, ki se razpira v moji glavi, ampak sama tako ali tako praviš, da je že dolgo, dolgo časa tako – da ti zame izginjaš – in ne samo takrat, ko z glavo trzam kot umirajoči konj, tebe pa spreminjam v objekt.

     

    Če bi me takrat, ko si to govorila, pustila do besede, če takrat ne bi bil tako do konca pijan, kot sem bil, da se zdaj vse zdi kot oddaljen privid, besede pa zgolj na pol resnične, bi te najprej, zato da prideš k sebi, enkrat fino užgal. Užgal bi te, kot sem te sedem let želel, pa te nikoli nisem, ker sem bil dober fant, takšen fant, kot si si ga vedno želela. Kot bi si ga vsaka želela. Užgal bi te tako, da bi padla po tleh in bi ti kri butnila z nosa ali pa bi te prijel za tvoje dolge črne lase in te od zadaj (to si najbolj sovražila) fukal na suho, tako dolgo in tako močno, da bi se drla na ves glas, da bi zbudila še sosede, ki jih ne marava, ker vsako noč vklopijo pralni stroj. Potem, ko bi storil to, bi ti povedal, da morda pijan in po piru smrdeč moški res ni vrhunec estetskih meril, da je pa v vsakem oziru veliko grša pijana in razmršena ženska, ki se opoteka po stanovanju in svojemu moškemu v obraz meče podle laži, kljub temu da je on storil vse, da bi jo vedno in povsod pred komer koli obvaroval. Povedal bi ti tudi, da se tudi meni že dolgo obrača želodec, ko te gledam, kako sesaš po stanovanju, pri čemer včasih ne nosiš modrca, ker misliš, da mi bo tako hitreje stopil, ne zavedaš pa se, da si vedno bolj podobna ogabnim zavaljenim ženskam, iz katerih si se včasih norčevala in zraven strogo zatrjevala, da v Afriki ni debelih ljudi. Zabrusil bi ti tudi, da vem, kako gledaš moje in tudi svoje sodelavce, da nisem slep, še manj pa bedak. Da se ti morda ob meni res obrača želodec, ob njih pa ti nekje pod želodcem nekaj prav perverzno utripa. Ampak jaz vem, da bi bilo z njimi točno tako kot z mano, da bi se trudila, dolgo, dolgo bi se trudila in bila vsa seksi, že eno leto kasneje pa bi si med fukom predstavljala njihove sodelavce, čez tri leta pa bi spomin na ščemenje tam doli postal tako redek kot pravi diamanti. Pa ne bi ti povedal samo tega … potem ko bi se ti kri, ki ti je pritekla z nosa, malce posušila, bi ti povedal še, da nisem jaz kriv za nič od tega, kar se tebi dogaja in da si me tako, kot me gledaš danes, gledala že veliko prej. Preden se ti je sanjalo o majhnih punčkah. Da si me že zelo kmalu, potem ko sva se preselila v skupno stanovanje, začela gledati tako, kot gledaš svoje kakšen mesec stare obleke, ki jih sem ter tja potegneš iz omare, jih brez kakršnega koli žara za nekaj kratkih sekund podržiš pred sabo, nato pa, ker niso več nove, odvržeš na kup s preostalimi starimi, obrabljenimi cotami. Ker, veš, jaz nisem ena pofukana tvoja stara obleka, ki jo boš odvrgla v kot, ko ne bo več nova in ne bo več prižigala iskric v tvojih očeh … ker jaz sem se ves ta čas trudil veliko bolj kot ti. Ker takrat, ko sem odšel pote na tisto pofukano proslavo, nisem dobro pogledal, in ja imel sem dva v riti, a sem kljub temu mislil, da sem priseben. In ker sem to kot največji bedak mislil in bil v to misel tako prepričan, kot sem bil na začetku prepričan v naju, sem speljal. Speljal in naredil najbolj glupo napako v svojem življenju. Potem sem tresočih rok prijel telefon v roke in poklical tebe. Tebe, ki si bila najpomembnejša v celem mojem pofukanem življenju, kar je bila moja druga najbolj glupa napaka, saj si me ti prepričala, naj grem. Naj se obnašam kot še večja gnida, kot v resnici sem, da naj preverim, če kdo gleda, potem pa naj spizdim, kolikor hitro lahko. In sem. In sedaj ti meni težiš, da se tebi v sanjah prikazujejo punčke in da ne moreš gledati ali imeti otrok, ki si jih včasih tako želela. A si kdaj za pizdo pomislila, kaj se dogaja meni? A si me kdaj po tistem sploh vprašala, kako se počutim? A si kdaj pomislila, da je tudi meni težko in da sem jaz tisti, ki nosi vso moralno odgovornost tega dejanja, poleg tega pa me razjeda še strah, da bo tebi, labilna kot si, enkrat počil film in boš odšla na policijo? Nisi. Seveda, nisi. Nisi, ker nikoli v življenju nisi mislila na čisto nič drugega kot nase in na svojo že od otroštva razvajeno rit. Vidiš, vse to bi ti zmetal v obraz takrat, ko si odšla, če bi ostala še malo, če bi pustila, da ti še jaz kaj povem … Tako sem z vso to težo, ki me je od znotraj navzven iz dneva v dan bolj črvičila, ostal popolnoma sam, kljub temu da si se ti še vedno vračala, zvonila, trkala, moledovala in kričala, da nisi mislila tako in točno tu je bil tvoj problem. Ker jaz sem te imel takrat, ko si mi vse to rekla, zares in nepreklicno dovolj in sem sklenil, da ti bom enkrat zares povedal, kako zelo si želim, da te ne bi nikoli spoznal, da ti bom to napisal, takole, potem ko bom napeljal vrv in tik pred trenutkom, ko bom odmaknil stol in enkrat za vselej povzročil, da boš za vse kriva ti, ki boš imela od zdaj naprej podplute oči in boš videla, zakaj ljudje, kot sem jaz, v resnici ne spijo.

    Sorodni članki: