31. 7. 2020 / Esej / Literatura / Pod površino

LITERATURA MED KRIZO IN PO NJEJ: Aljaž Koprivnikar

Pandemija koronavirusne bolezni je svet ustavila v trenutku. Čeprav smo proti koncu letošnje zime in v začetku pomladi že lahko predvidevali in pričakovali, kaj nas čaka, si je le redko kdo upal pomisliti na tako grozljiv scenarij, ki je na koncu doletel nas, Evropo in svet. Gospodarstvo se je praktično ustavilo. Zapirale so se trgovine, gledališča, kulturni domovi, knjižnice, knjigarne, vse manjše obrti, odpovedani so bili koncerti, večje in manjše prireditve, omejeno nam je bilo celo gibanje na lastno občino. Vse to je marsikoga spodbudilo k razmišljanju o tem, kako bo ta kriza vplivala na našo prihodnost. Predvsem črnoglede so napovedi za kulturo, za katero se pogostokrat zdi, da jo zavrača celo lastna država.

Med poletjem bomo zato pri Koridorju vsak petek objavili razmišljanja uveljavljenih pisateljev, pesnikov, založnikov, literarnih kritikov, urednikov in knjižnih blogerjev o stanju literature med krizo in po njej. Za marsikoga od nas je bila pandemija (in posledično življenje v karanteni) nekaj povsem novega, nepredstavljivega, v preteklosti pa so bili takšni dogodki kar pogosti in so burili domišljijo marsikaterega literata. To dokazujejo številna literarna dela, ki opisujejo življenje v času bodisi resničnih ali fiktivnih epidemij, nekatera med njimi so jih celo napovedovala. Bo tudi »naša« epidemija vplivala na pisateljsko domišljijo? Kako je že vplivala na stanje v literaturi, kakšne so napovedi? Kakšni ukrepi bi bili potrebni, da bi se stanje v literaturi po krizi izboljšalo, kaj je že nepopravljivo? So napovedi za prihodnost (slovenske) literature res tako črnoglede?

Nekateri avtorji prispevkov so se tovrstnih vprašanj lotili direktno, drugi so črpali iz svojih lastnih izkušenj, s področij, kjer tudi sicer delujejo, spet tretji so se teh tem lotili popolnoma literarno. Na tem mestu se jim literarno uredništvo Koridorja iskreno zahvaljuje za čas in besede.

Kot peto v seriji Literatura med krizo in po njej objavljamo besedilo pesnika in literarnega kritika Aljaža Koprivnikarja.

___________________________________________________________________________

Literatura med in po krizi

Beseda kriza je ena izmed stalnic slovenske literature, stanje biti v krizi pa skorajda že ponarodel slogan naše kulture ter naravni habitat večjega dela slovenskih ustvarjalcev. In ravno na stoto obletnico španske gripe, ko s(m)o nekateri že mislili, da slabše le ne more biti, tudi v naš prostor prispe zloglasni COVID-19, dodobra premeša karte ter v siceršnjo anksioznost slovenske literarne scene doda še za kanček več črnoglede negotovosti.

Če pogledam retrospektivno – osebno se z virusom prvič srečam februarja na frankfurtskem letališču, ko sem priča rasističnim izpadom proti ljudem azijskega porekla, naslednji tedni nato dokaj ležerno minejo ob fadu, vinhu verdu in sklepanju novih projektov med slovensko ter portugalsko literaturo, ob povratku na Brnik pa se situacija že korenito spremeni. Iz pogovorov o nekoliko bolj zoprni gripi se slednja razvije in zavzame večji del Evrope, zgodi se dokončna razglasitev pandemije in namesto krajšega povratka domov se pred naslednjim skokom v tujini znajdem zaprt v karanteni. Iz danes na jutri se mi poruši večina literarnih projektov, potovanja na literarne festivale, nedokončani in končani odnosi na osi Praga–Berlin–Lizbona, ko v podeželsko stanovanje kot deus ex machina prispe moja mama in mi teatralno poda kuverto denarja – v smislu »časi za kulturo bodo slabi in ti moraš imeti za kruh« (njena gesta pri tem ironično vsebuje več razumevanja do eksistencialne pozicije kulturnega ustvarjalca, kot je je zmožen slovenski kulturni aparat). Naslednji tedni minejo v nekdanjem domu, za pisalno mizo, ob delu po 10–12 ur na dan: uredimo Festival upanja, uredimo Slovenske dneve knjige, prestavimo Mikrofestival, prestavimo mednarodna gostovanja v Berlinu, Atenah, Lizboni – rešujemo, kar se da, in svet okoli se nadrealistično spreminja. Tako v pozitivnem kot v negativnem smislu, na eni strani se zgodi krčenje prostora, spremeni se domača politična klima (pravzaprav ne ravno spremeni – gre za ponovno vračanje že vidnega), ki s trenutno politično opcijo na oblasti za kulturo nikoli ne pomeni nič dobrega (razen, če za višek slovenske kulture razumemo koncert Modrijanov). Na drugi strani ob zaustavitvi sistema, ljudje v izolaciji morda prvič po dolgem času prepoznavajo vrednost kulture – potrebujemo samo manjšo katastrofo in uteho ponovno iščemo znotraj literarne, filmske, likovne, gledališke umetnosti. Podobno kot španska gripa ali že prej kolera tudi COVID-19 služi kot dober literarni material za bodoče stvaritve, znajdemo se v situaciji ogroženosti, ko stopimo skupaj tudi za dobro literature – iščemo možnosti njene širitve v sicer zamejenem svetu in možnosti njenega ter svojega preživetja. Našteto vztraja nekaj časa in če nekoliko sentimentalno rečemo, da dobro nikoli ne traja dolgo, na drugi strani po začetnem udarcu, ob vse bolj zastrašujočem klicanju nove recesije ter kriznega stanja zaključek pandemije tudi poskrbi, da na literaturo ponovno lahko pozabimo. Ko se po Evropi urejajo zakoni, ki bi omogočili preživetje literature, in Evropska unija kulturni sektor uvrsti med pet sektorjev, upravičenih do državne pomoči, na domačih tleh pride napoved rebalansa proračuna (ki vselej vodi v nižanje sredstev), ministrstvo za kulturo se spreneveda, državna sekretarka za kulturo pa predaja lepe besede o tem, kako smo vsi v istem čolnu. Trenutno se nahajamo že v stanju strahu po prihodu drugega vala – strah je učinkovit regulator, čemur bo sledilo tudi zmanjšanje naših pravic, svobode besede in delovanje kulture, ki bo iz dneva v dan vse bolj na udaru. A ob pričujoči kritiki gre priznati, da tudi sama slovenska kultura ni sposobna temeljnih odgovorov na trenutne izzive, saj premore le redke posameznike/posameznice, ki aktivno opozarjajo na anomalije družbe, kulture in njenih podsistemov ter verjamejo v izmenjavo mnenj in iskanje možnosti alternative (s konkretnimi predlogi). Drugemu delu – večini so se med krizo usta priprla s tako imenovanim »univerzalnim temeljnim dohodkom« (ki sedaj elegantno služi za sprenevedanja ministrstva za kulturo, saj lahko izpostavlja svoje »reševanje« med krizo in pozabi na rešitve v prihodnje), po krizi pa bodo odgovorni za utišanje že iznašli kakšen drug način, vse dokler ustvarjalčevega jezika tudi fizično ne izrežejo. Kriza bi namreč lahko vsaj delno imela pozitiven predznak, nam podala možnost povezovanja in iskanja drugačnih poti, a z že odvzeto pogosto preglašeno manjšino (ki še ni obupala ali se izselila) velik del literarne srenje v Sloveniji spada v območje pasivnosti, zamejenosti (ki jo v ljudeh prepoznavamo vsak dan več), obračanja po vetru sprememb (ki v domačem prostoru skoraj nikoli niso realne, saj se vsi panično bojijo prepiha) ali pa bojevanja za še preostale »takšne ali drugačne« procente (še raje pa se akterji v slovenski literaturi kot branjevke na tržnici zamotijo z obračunavanji med seboj).

Če upanje umre zadnje, torej upam na spremembe na boljše (prav zavoljo in zaslug nekaterih aktivnih in sočutnih posameznikov/posameznic v domači literaturi), nekje v ozadju možganske skorje pa vseeno vidim že poznano podobo slovenske literature – slednja tako kot pred krizo tudi po krizi ostaja nezmožna skupnega glasu, sodelovanja ter s svojimi vzponi in padci životari v večnih vračanjih enakega. Tudi zavoljo tega si, ko to pišem, želim prvega poleta v svoje domače prostore na tujem, na tako potrebni prepih in prepihanost pljuč, da lahko ponovno za slovensko literaturo, podobno kot nekoč trubadurji, osvobojeno delam iz ljubezni, iz daljave.

Literatura med in po krizi